Papež spodbuja Cerkev v Kolumbiji v prizadevanju za mir

VATIKAN (petek, 3. april 2015, RV) – V velikem tednu je papež Frančišek poslal pismo Cerkvi v Kolumbiji in ves kolumbijski narod, njegove pastirje in oblastnike spodbudil k pogumnemu prizadevanju za mir, ki je edina pot za izgradnjo pravičnejše in bolj bratske družbe. Pismo je bilo poslano po kardinalu Pietru Parolinu, državnem tajniku Svetega sedeža.

Pričevati o Jezusu Kristusu
Sveti oče, ki je vedno občudoval veselje in delavnost prebivalcev Kolumbije ter vitalnost tamkajšnje Cerkve, se zaveda pomembnosti sedanjega trenutka, ko Kolumbijci želijo oblikovati »pravičnejšo in bratsko družbo, družbo miru«, beremo v pismu. Kot je znano, je kolumbijska oblast sredi mirovnih pogovorov z gverilskimi skupinami. Gre za pomemben cilj, poudarija kardinal Parolin. Za njegovo dosego je na prvem mestu pomembno pričevanje o veselju Jezusa Kristusa, ki je kralj miru in edini, ki lahko prinese spravo sredi velikega trpljenja in razdorov. Papež zato vse vabi, da postanejo »sodelavci v delu za mir, ki se rojeva iz Božje ljubezni do človeštva«, ter poziva k »nadaljevanju del pravičnosti, bratstva, solidarnosti, dialoga in razumevanja, ki so temelji za izgradnjo prenovljene družbe«. Prav tako je pomemben neutruden boj proti vsaki obliki krivice, neenakosti, korupcije, izključevanja in proti vsakemu zlu, ki uničuje družbeno življenje.

Kompleksnost dela za mir
»Izgradnja miru je kompleksen proces, ki se ne izčrpa v omejenem prostoru in kratkem času,« zapiše v pismu kardinal. Treba je tudi tvegati, da bi se mir utrdil, prav tako je pomembno stalno zavzemanje za obnovitev dostojanstva, priznati bolečino, da bi se tako popravila storjena škoda, pri čemer se spomni na žrtve. Parolin zagotavlja, da papež Frančišek izraža veliko naklonjenost, bližino in solidarnost vsem, ki trpijo za posledicami oboroženega konflikta.

Družina kot šola miru in sprave
V pismu Kolumbijcem je tudi izpostavljeno, da izgradnja stabilnega in trajnega miru prav tako pomeni delati v korist zdravih odnosov v družinah, ki se danes nahajajo v zaskrbljujočih nasilnih situacijah. Spremeniti jih je treba z močjo evangelija, da bodo te družine postale »semena in šole kulture miru in sprave«. Zato je še naprej pomembno spodbujati delo za begunce, preživele v eksplozijah protipehotnih min, za tiste, ki se jim je po krivici odvzela lastnina, talce, za vse, ki trpijo na najrazličnejše načine, ter tudi za žrtve desetletnih krivic in družbenega izključevanja.

Cerkev naj bo poljska bolnišnica
Vso Cerkev, vsako župnijo in vsako ustanovo je treba spremeniti v »poljsko bolnišnico«, v varen prostor, kjer se bosta lahko ponovno srečala tisti, ki je bil deležen grozodejstva, in tisti, ki je deloval z nasiljem. V Cerkvi namreč morajo vsi najti ozdravitev in priložnost za obnovitev izgubljenega ali vzetega jim dostojanstva, je še poudarjeno.