2015-03-24 11:15:00

P. Jože Pucelj DJ: Ko bi ljubezni ne imel... Petting


7. PETTING
Walter Trobisch v knjigi “Ljubezen je čustvo, ki se ga moramo učiti”, opisuje pogovor s študentko Karin o pettingu. Karin mu je povedala, “da pozna pare, ki hočejo biti zavedni kristjani, a se pri tako imenovanem pettingu nič ne zamislijo. Svojo vest očitno pomirijo s tem, da niso imeli spolnega odnosa.” Trobisch takole odgovarja: “Sam poznam izjemno veliko kristjanov, ki se spuščajo v ta zgrešeni kompromis in mislijo, da jo na ta način ljubemu Bogu zagodejo. Saj nazadnje niso šli 'do konca'. To je videti kot neka idealna rešitev, je pa slepa ulica.”

Kaj je petting? Izraz prihaja iz angleščine in v ožjem pomenu besede pomeni, da si partnerja dotikata in božata drug drugemu spolovila, ne da bi imela spolne odnose.

Slepa ulica
Danes so mnogi prepričani, da je najzanesljivejša pot do ljubezni telesno zbližanje. Ljubimci očitno želijo popolnoma pripadati drug drugemu. Pri pettingu, kjer je možno doseči tudi orgazem, se mnogim zdi, da so dosegli višek ljubezni. Telesna razsežnost postane vedno bolj pomembna in vtis, ki ga napravi petting, je tako močan, da fant in dekle, ne da bi se zavedala, zanemarita duševno in duhovno razsežnost. Tako sama sebe ogoljufata za izkustvo rasti in dozorevanja, kar se žal pokaže šele v zakonu.

Profesor Hanselmann v svoji knjigi “Knjiga za zaročence” mladim polaga na srce: “Čim manj se zaročenca telesno otipavata, toliko globlje se dotakneta njuni duši. Roke potrebujejo vajeti dobre volje. Roka enega naj bo spona za roko drugega. Neuklenjena roka je nevarna roka. Začne bloditi in naredi iz ljubezni toliko trpljenja. Toda kakšna ljubezen je to? Vara, zakaj k drugemu gre z darujočo kretnjo, a jemlje predvsem zase.”

Včasih se mladi bojijo, da bi v zakon prišli “neuigrani” in v zakonu naleteli na težave na ljubezensko-spolnem področju. Znana antropologinja Margaret Mead je v svojih raziskavah ugotovila, da je pogostemu spolnemu nezadovoljstvu v ameriških zakonih vzrok prav prakticiranje “pettinga” pred zakonom. Petting namreč ne povečuje prijateljstva in ljubezni, ampak daje glavni poudarek spolnemu užitku. Dr. Rudolf Affemann piše, da so ameriški zdravniki prišli do zanimivega odkritja: “Pri mnogih dekletih, ki so pred poroko intenzivno izvajale petting, so v zakonu odkrili spolno hladnost.”

Nekateri mladi se zatekajo k pettingu, da bi, kot pravi Trobisch, ugodili Bogu in sebi. Po eni strani nočejo zaradi religioznih razlogov imeti spolnih odnosov, po drugi strani pa vseeno priti “na svoj račun”. Petting je predigra v spolni odnos, zato o deviškosti oziroma nedotaknjenosti v pravem pomenu besede ne moremo več govoriti. Fant in dekle sta s tem na nek način že stopila v intimno skupnost, ki je moralno opravičljiva le v zakonu. Zato Kongregacija za katoliško vzgojo opozarja, “da nekateri odnosi spolne narave, ki pripravljajo popolni odnos, čeprav ne pride do njegovega uresničenja ... so nravni nered, ker se dogajajo zunaj okvira zakona” (CD, 22, 96).

V “Katekizmu” pa brez ovinkarjenja piše: “Zaročenca sta poklicana, da živita čistost v vzdržnosti ... Izraze nežnosti, ki so značilni za zakonsko ljubezen, bosta prihranila za čas zakona” (KKC 2350).

Prava smer
Po vsem tem bo morda kdo zavzdihnil: “Ali naj si potemtakem fant in dekle, ki se imata rada, le dopisujeta?” Psihoterapevt Gerhard Hauer v knjigi “Hrepenenje po nežnosti” nakaže drugo pot, ki vodi k resničnemu prijateljstvu in ljubezni - nežnost. “Izraža se na mnogo načinov, ali z besedo - s prijateljsko spodbudo, veselo pesmijo in ljubeznivim tonom glasu - ali v dejanju. Vsi imamo skoraj neomejeno bogastvo možnosti, da se izrazimo brez besed: s prisrčnim in iskrenim stiskom roke, nežnim objemom, z zgovorno kretnjo roke ali ko veselo pomežiknemo, s tolažečim dotikom, s srečanjem oči ... Nežnost nam daje priložnost, da se naučimo nekaj bistvenega o življenju in tudi o medčloveških odnosih. V glavnem samo tisti ljudje, ki so pripravljeni sprejeti in krotiti naravno napetost v ljubezni, najdejo skriti zaklad, ki je nežnost. Takšno obvladovanje prinaša dobiček brez izgube in omogoča polno svobodo, pri poznejši izbiri partnerja.”

Mladi, ki se bojijo, da bi prišli “neuigrani” v zakon, bi se morali zamisliti ob naslednjem izkustvu: “Par, poročen že petnajst let, s sedmimi otroki, se je pred poroko odločil, da bo spolno intimnost prihranil za zakon. V poročni noči sta se prvič videla gola in začela skupaj odkrivati celo paleto možnosti za nežnost in spolnost. Ravnanje tega para lepo ilustrira pesniška prispodoba, ki je doma v Indiji in Afriki: pri poroki par postavi mrzel lonec na zakonski ogenj in nato odkriva kako vsebina postaja iz leta v leto bolj vroča. V Evropi in Ameriki pa ljudje, ki se poročijo, pogosto vzamejo z ognja lonec, v katerem vre, in ga postavijo v pepel, kjer se v teku časa ohlaja.”








All the contents on this site are copyrighted ©.