Jutranja homilija: Kjer ni usmiljenja, ni pravičnosti

VATIKAN (ponedeljek, 23. marec 2015, RV) – Kjer ni usmiljenja, ni pravičnosti. Tako je poudaril papež Frančišek med današnjo jutranjo sveto mašo. Med homilijo je spregovoril o treh ženskah in treh sodnikih. Prve tri so bile: Suzana, ki je bila nedolžna; prešuštnica, torej grešnica; in revna vdova. Le-te so sodeč po nekaterih cerkvenih očetih alegorične podobe Cerkve: sveta Cerkev, grešna Cerkev in uboga Cerkev. Sodniki, ki jih je omenil papež, pa so vsi hudobni in pokvarjeni. Prvi, ki sodijo, so pismouki in farizeji, ki so k Jezusu pripeljali prešuštnico. Ti so v srcu imeli pokvarjenost togosti. In to četudi so se imeli za čiste, ker so se držali postave.

Trije sodniki: togost, pregreha, denar
»Toda ti niso bili sveti, bili so pokvarjeni, kajti s togostjo te vrste je mogoče iti naprej samo v dvojnem življenju. Ti, ki so obsodili tiste ženske, so nato na skrivaj hodili za njimi, da bi se nekoliko pozabavali.« To so hinavci, živijo dvojno življenje. Tisti, ki s togostjo sodijo. S togostjo, je še dodal sveti oče, se ne more niti dihati.

Sledita dva ostarela sodnika, ki sta izsiljevala Suzano, da bi se jima vdala. Ta dva sta bila pregrešna. Imela sta pokvarjenost pregrehe, in sicer pohotnosti, za katero se pravi, da z leti postane še bolj kruta. Kot zadnjega je papež omenil še sodnika, na katerega se je obrnila revna vdova. Ta se ni bal Boga. Zmenil se ni za nikogar, nič mu ni bilo pomembno, razen njega samega. Bil je »poslovnež«: sodnik, ki je s svojim poklicem sojenja posloval. Pokvarjen je bil zaradi denarja in ugleda.

V usmiljenju je pravična sodba
Vsi ti sodniki – poslovnež, tisti, ki je pregrešen, in togi – niso poznali usmiljenja. »Pokvarjenost jih je odpeljala daleč od tega, da bi razumeli usmiljenje, bili usmiljeni. Sveto pismo pa nam pravi, da je prav v usmiljenju pravična sodba.« Tri ženske – sveta, grešnica in revna, ki so tri alegorične podobe Cerkve – trpijo, ker niso  bile deležne usmiljenja. Božje ljudstvo, kot je nadaljeval papež Frančišek, tudi danes trpi, kadar naleti na te sodnike. Trpi zaradi sodbe brez usmiljenja, tako v civilnem kot cerkvenem okolju. »Kjer ni usmiljenja, ni pravičnosti.«

A vseeno, kadar se Božje ljudstvo prostovoljno približa, da bi prosilo odpuščanja, da bi bilo sojeno, pogosto naleti na enega od teh, ki niso usmiljeni. Naleti na pregrešne, ki so zmožni poskusiti, da bi jih izkoristili. To je eden najtežjih grehov. Naleti na poslovneže, ki duši ne dajo kisika, ne dajo ji upanja. In naleti na toge, ki v skesancu kaznujejo tisto, kar sami skrivajo v duši.

Tudi jaz te ne obsojam
To se imenuje »pomanjkanje usmiljenja«, je povzel sveti oče. Zatem je zaključil z besedami, ki jih je opredelil za ene najlepših v evangeliju: »'Te ni nihče obsodil?' – 'Nihče, Gospod.' – 'Tudi jaz te ne obsojam.' Tudi jaz te ne obsojam: to so ene najlepših besed, kajti polne so usmiljenja.«