Papež zapornikom: Prihodnost je v Božjih rokah!

NEAPELJ (sobota, 21. marec 2015) – Po sveti maši se je papež Frančišek odpravil proti mestni četrti Poggioreale, kjer se je srečal z zaporniki in z nekaterimi od njih tudi kosil. Pripravljeni nagovor svetega očeta jim je bil izročen v branje.

»Vesel sem, da se lahko srečam z vami med svojim obiskom Neaplja. To srečanje mi omogoča, da vam izrazim svojo bližino, in sicer tako, da vam prinesem Jezusovo besedo in ljubezen. On je prišel na zemljo, da bi izpolnil naše upanje in je umrl na križu, da bi odrešil vsakega izmed nas.

Včasih se nam zgodi, da smo razočarani, obupani, da nas vsi zapustijo: vendar Bog ne pozabi svojih otrok, nikoli jih ne zapusti! On je vedno ob nas, še posebej v uri preizkušnje; je Oče, 'bogat v usmiljenju,' (Ef 2,4) ki nas vedno gleda s svojim jasnim in prizanesljivim pogledom ter nas pričakuje z odprtimi rokami. To je gotovost, ki nam vliva pogum in upanje, posebej v težkih in žalostnih trenutkih. Tudi če smo v življenju naredili napake, se Gospod ne naveliča kazati poti, po kateri naj se vrnemo in kjer se srečamo z Njim. Jezusova ljubezen do vsakega izmed nas je vir tolažbe in upanja. Gre za temeljno gotovost v nas: nič nas ne bo moglo nikoli ločiti od Božje ljubezni! Niti rešetke zapora. Edina stvar, ki nas lahko loči od Njega, je naš greh; vendar pa, če ga priznamo in izpovemo z iskrenim kesanjem, prav tisti greh postane kraj srečanja z Njim, saj je On usmiljenje.

Dragi bratje, poznam vaše boleče situacije. Prejemam veliko pisem zapornikov z vsega sveta – nekatera so resnično ganljiva. Zaporniki prepogosto živijo v pogojih, ki niso vredni človeka in se tudi kasneje ne uspejo ponovno vključiti v družbo. Vendar pa, hvala Bogu, obstajajo tudi upravniki, kaplani, vzgojitelji in pastoralni delavci, ki vam znajo biti blizu na pravi način. Na tem je potrebno delati, potrebno je razviti pozitivne izkušnje, preko katerih se spreminja odnos v civilni družbi in tudi v Cerkveni skupnosti. Temelj tega prizadevanja je prepričanje, da ljubezen more vedno preoblikovati osebo. Tako lahko tudi kraj marginalizacije, kot je lahko zapor v negativnem smislu, postane kraj vključitve in spodbude za celotno družbo, da bi bila bolj pravična, bolj pozorna na osebe.

Vabim vas, da živite vsak dan, vsak trenutek, v prisotnosti Boga, kateremu pripada prihodnost sveta in človeka. Poglejte, to je krščansko upanje: prihodnost je v Božjih rokah! Zgodovina ima smisel, ker v njej prebiva Božja dobrota. Zato tudi sredi mnogih težav, tudi velikih, ne izgubimo upanja v neskončno Božje usmiljenje in Njegovo previdnost. S tem gotovim upanjem se pripravimo na bližajočo se veliko noč tako, da svoje življenje odločno usmerimo h Gospodu in v nas ohranjamo živ plamen njegove ljubezni.«