Papež duhovnikom in redovnikom: središče mora biti Jezus

NEAPELJ (nedelja, 22. marec 2015) – Po srečanju z zaporniki se je papež Frančišek odpravil v katedralo, kjer je najprej počastil relikvije sv. Januarija, zavetnika Neaplja, potem pa se srečal z duhovniki ter redovniki in redovnicami. Ob tej priložnosti so bile izjemoma prisotne tudi sestre iz klavzure.

Tudi njim je pripravljeni govor izročil v branje ter prisotne nagovoril z razmišljanjem, v katerem se je navezal na vprašanji, ki sta ju skupaj s pozdravom zastavila en duhovnik in redovnik.

Prvo pričevanje: središče mora biti Jezus
Sveti oče je večkrat poudaril, da je ključnega pomena pričevanje. Bistveno je, da smo vedno na poti. »Posvečeno življenje pomeni slediti Jezusu. S tem mislim posvečeno življenje v splošnem, velja tudi za duhovnike: posvečeno življenje pomeni hoditi za njim, pomeni želeti delati za Gospoda. Če želimo pričevati o hoji po Jezusovi poti, mora biti središče življenja Jezus. Včasih se lahko zgodi, da je središče življenja v tem, da nasprotujem škofu, župniku ali kakšnemu drugemu duhovniku in tako se v življenju nenehno borim. Vendar pa to pomeni izgubiti življenje. Ne imeti družine, otrok, zakonske ljubezni, ki je tako lepa, zato, da bi se prepirali s škofom, brati duhovniki, verniki, s kislim obrazom... to ni pričevanje. Pričevanje je tole: Jezus. Središče je Jezus. Težave sicer obstajajo tudi takrat, kadar je on v središču. Te so povsod, tudi v redovnih skupnostih. Morda mi ni všeč predstojnik, ampak če je zame to v središču, to ni pravo pričevanje. Vendar pa mi nihče ne more vzeti veselja: veselja, da grem za Jezusom.«

Marija nam prinaša Jezusa
V nadaljevanju je papež poudaril, da je Mati tista, ki prinaša Jezusa: »Duhovnik, redovnik, redovnica, ki ne ljubi Marije, ki ne išče Marije, ki ne prosi Marije... če ne želi Matere, mu Mati ne bo dala Sina. Bistvo Marije je biti Mati, prinašati Jezusa. Marija je tista, ki nam da Jezusa. To je torej eno izmed pričevanj – pričevati o Jezusu, slediti mu, pri čemer nam je Mati v veliko pomoč.«

Duh uboštva in svoboda
Naslednje pričevanje, o katerem je spregovoril sveti oče, pa je duh uboštva: »Tudi za duhovnike, ki nimajo zaobljube uboštva, ampak duh uboštva. Zelo je grdo, kadar v Cerkev vstopi špekuliranje. Posvečene osebe morajo biti duhovniki, redovniki, redovnice in ne špekulanti. Duh uboštva ni duh revščine. Duhovnik, ki nima zaobljube uboštva, ima lahko prihranke, vendar pa na odkrit in razumen način.« Sveti oče je spomnil, da tudi v Cerkvi večkrat zaradi denarja manjka svoboda, predvsem kadar osebam, ki so veliki dobrotniki, ne povemo resnice, ki jim gre. »Živijo tako kot želijo, jaz pa nisem svoboden, da bi jim povedal to, kar bi jim moral, ker sem preveč navezan na denar, ki ga dobim od njih... To je pomembno. Med ljudmi se delajo razlike, kadar je posredi denar. Zato vas vse vabim, da si izprašate vest: kako živim svoje uboštvo, tudi v majhnih stvareh, ne glede na to, če sem redovnik ali ne. In to je drugo pričevanje.«

Usmiljenje, posvetnost, zgled
Tretje pričevanje, h kateremu je povabil papež Frančišek duhovnike in redovnike, je usmiljenje oz. natančneje telesna in duhovna dela usmiljenja. Nato je posvaril pred veliko nevarnostjo posvetnega življenja: »Živeti v duhu sveta, ki ga Jezus ni želel. Pomislite na Jezusovo velikoduhovniško molitev v 17. poglavju Janezovega evangelija, ko moli k Očetu: 'Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ duha sveta.' Duh molitve se vidi: vidi se, kdo od posvečenih oseb resnično moli in kdo moli zgolj formalno. Gre za zgled, ki ga ljudje opazijo. Prej je bilo omenjeno pomanjkanje poklicev, vendar pa je zgled ena od stvari, ki privlači. 'Želim biti kot tisti duhovnik, kot tista sestra. Pomemben je zgled življenja. Lagodno življenje, posvetno življenje nam ne pomaga.«

'Terorizem govoric' – pomanjkanje bratsva
Ob tem je sveti oče izpostavil tudi problem bratstva, ki je bistvenega pomena tako za redovnike kot tudi za škofijske duhovnike: »Hudič nas nenehno skuša z ljubosumjem, zavistjo, notranjimi boji, antipatijami, simpatijami, z mnogimi stvarmi, ki nam ne pomagajo k resničnemu bratstvu. Znamenje, ki kaže na to, da ni bratstva, so govorice. Na tem mestu si dovolim uporabiti naslednji izraz: gre za terorizem govoric, saj je tisti, ki širi govorice, terorist, ki vrže bombo, uniči druge, sam pa ostane zunaj.« Papež je zatrdil, da so sicer med nami razlike, vendar pa je potrebno o njih govoriti in jih soočiti odkrito, ne pa o njih govoriti tretji osebi.

Pričevanje veselja: Gospod je vedno zvest
Zadnje pričevanje, o katerem je spregovoril sveti oče duhovnikom in redovnikom, pa je bilo pričevanje veselja. »Veselje, da je moje življenje polno, da sem pravilno izbral. Vsak dan vidim, da mi je Gospod zvest. Jaz nisem zvest Gospodu, vendar pa grem k zakramentu sprave... Vsak dan je veselje v tem, da vidim, da je Gospod vedno zvest. Veselje.«

Ob koncu nagovora pa je papež Frančišek poudaril še tri stvari, ki so bistvenega pomena: adoracija, ljubezen do Cerkve in apostolsko gorečnost oz. misijonarskost: »Ne moreš ljubiti Jezusa ne da bi ljubil njegovo nevesto. Ljubezen do Cerkve ti pomaga izstopati iz samega sebe. Cerkev ni nevladna organizacija. Ne, Cerkev je Kristusova nevesta, ki ima največji zaklad, to je Jezus. In njeno poslanstvo, razlog za njen obstoj je prav to: evangelizirati, to je prinašati Jezusa. Adoracija, ljubezen do Cerkve in misijonarskost.«