Papež Frančišek odločno proti smrtni kazni

VATIKAN (petek, 20. marec 2015, RV) – Na avdienci s papežem Frančiškom je danes bila tričlanska delegacija Mednarodne komisije proti smrtni kazni. Sveti oče jim je izročil pismo, v katerem izpostavlja, da se z ubojem človeka nikoli ne bo dosegla pravičnost. Smrtno kazen papež opiše kot kruto in nečloveško ter zatrdi, da na svetu ni zločina, ki bi moral biti kaznovan s smrtno kaznijo. Papež odločno zavrne poseganje po smrtni kazni s strani pravne države ter izrazi željo po svetu, kjer smrtna kazen ne obstaja. Zahvalo izreče vsem, ki si prizadevajo za ukinitev smrtne kazni na svetovni ravni.

Tudi morilec ima človeško dostojanstvo
Papež Frančišek izpostavi stališče Cerkve glede smrtne kazni. Izhodišče je jasno: za Kristusove učence je življenje sveto, kajti človek je Božja stvaritev in ga Bog ljubi z edinstveno ljubeznijo. Navede sv. Ambroža, ki je glede Kajna zapisal, da Bog ni hotel kaznovati uboja z ubojem; bolj kot smrt grešnika je želel njegovo kesanje. Torej »niti morilec ne izgubi svojega osebnega dostojanstva« in Bog sam je porok tega, doda papež.

Krutost, nečloveškost in degradiranost
Nadaljuje, da je smrtna kazen nasprotna čutu za »humanitas« in božjemu usmiljenju, ki bi moralo biti model za človeško pravičnost. Papež izpostavi krutost, nečloveškost in degradiranost dejanja, spomni na tesnobo pred samo izvršitvijo in grozo čakanja med obsodbo in izvedbo kazni – to je po Frančiškovih besedah »mučenje v imenu pravičnega procesa«, ki običajno traja veliko let in v tem pričakovanju smrti neredko vodi v bolezen in norost.

Instrumentalizacija smrtne kazni
Papež obsodi »instrumentalno uporabo« smrtne kazni in kot primere navede »totalitarne režime« in »fanatične skupine«, za katere je usmrtitev nekega zapornika sredstvo za iztrebljanje političnih disidentov, manjšin in vsakega subjekta, ki je etiketiran kot nevaren ali se ga smatra kot grožnjo oblasti ali doseganju lastnih ciljev. Tukaj pogosto drago plačujejo ravno kristjani, ki jih Frančišek imenuje »novi mučenci«, za katerimi Cerkve joče.

Smrtna kazen ne zadosti pravičnosti
Uveljavljanje smrtne kazni pomeni »neuspeh« države. Je nedopustna kazen, ne glede na težo zločina, ki ga je storila obsojena oseba, saj ne zadosti pravičnosti, ampak spodbuja maščevanje. Ubiti tistega, ki je ubijal, je neprimerljivo težje dejanje od samega kaznovanja zločinca. Umor v duhu obsodbe je veliko strašnejši od umora, ki ga stori zločinec, navede papež Frančišek Dostojevskega in poudari: »Nikoli se ne bo doseglo pravičnosti s tem, da se bo ubilo človeško bitje.«

Ne obstaja »bolj človeški« način ubijanja
Nadaljuje, da »je človeška pravičnost nepopolna«, s smrtno kaznijo pa se obsojencu zanika možnost, da bi storjeno popravil; odvzame se mu možnost izpovedi, s katero človek lahko izrazi svoje notranje spreobrnjenje. Papež Frančišek zatem ostro zavrne določene razprave o »načinu ubijanja«, kot da bi iskali način, kako to »dobro storiti«. Dotakne se tudi vprašanja »dosmrtne ječe«, ki je po njegovih besedah »skrita smrtna kazen«. Ne le da kaznjencu odvzame svobodo, ampak mu odvzame tudi vsako upanje. Kazenski sistem lahko krivemu odvzame čas, a nikoli mu ne bi smel odvzeti upanja, poudari papež in se ob koncu pisma dotakne še problematike bivanjskih razmer v zaporih.