Papež katoliškim učiteljem: Ljubite najtežavnejše učence

VATIKAN (sobota, 14. marec 2015, RV) – Na avdienco s papežem Frančiškom so danes prišli člani Italijanskega katoliškega združenja učiteljev in vzgojiteljev (UCIIM). V Avli Pavla VI. se jih je zbralo okoli dva tisoč in prisluhnilo besedam svetega očeta, ki jih je spodbudil, naj so »pričevalci življenja in upanja«. Poučevanje je opisal kot zelo lepo delo, ki pa pomeni tudi veliko odgovornost. Je resna obveznost, ki jo lahko prevzame samo posameznik z zrelo in uravnoteženo osebnostjo.

Papež je spomnil na dve Jezusovi zapovedi, s katerima lahko strnemo vso postavo in preroke: ljubi Gospoda Boga in ljubi svojega bližnjega. Za učitelja so bližnji njegovi učenci. Z njimi preživlja svoje dni. Oni pa od njega pričakujejo vodstvo, usmeritev, odgovor, a predvsem dobra vprašanja. Prva drža učitelja in vzgojitelja je ljubezen.

Ljubite najtežavnejše učence
Papež Frančišek je kot pomembno nalogo združenja izpostavil tudi to, da osvetljuje in motivira »pravilno predstavo o šoli«, ki je pogosto zamračena z omejenimi razpravami in stališči. Šola zagotovo pomeni veljavno in kakovostno izobrazbo, a prav tako človeške odnose, pri čemer je papež izpostavil odnose sprejemanja in dobrohotnosti, ki jih morajo biti deležni vsi, brez razlikovanja. »Še več, dolžnost dobrega učitelja, še bolj pa krščanskega učitelja, je, da močneje ljubi svoje najtežavnejše, najšibkejše in najbolj prikrajšane učence,« je poudaril in dodal, da bi Jezus rekel: »Če ljubite samo tiste, ki se učijo, ki so lepo vzgojeni, kakšno zasluženje imate?« Med takšnimi učenci je vsakemu učitelju lepo. »Vas pa prosim, da bolj ljubite najtežavnejše učence, tiste, ki se nočejo učiti, ki se nahajajo v težavnih situacijah, so prizadeti in tujci – ti so danes velik izziv za šole.«

Šola mora biti v družbi pozitivna referenčna točka
V podobnem duhu je tudi združenje katoliških učiteljev poklicano prizadevati si na »šolskih periferijah«, ki ne morejo biti prepuščene izključenosti, nevednosti in pokvarjenosti. V družbi, kjer se s težavo najdejo oporne točke, je nujno, da mladi najdejo v šolah pozitivno oporo. To pa šola lahko je ali lahko postane, če so njeni učitelji zmožni dati smisel šoli, učenju in kulturi. Po Frančiškovem prepričanju to pomeni, da se učitelj ne omejuje na golo posredovanje tehničnega znanja, ampak je usmerjen na izgrajevanje vzgojnega odnosa z vsakim učencem, ki se mora čutiti sprejetega in ljubljenega takšen, kot je, z vsemi svojimi omejitvami in potenciali. Učitelj mora poleg vsebin nekega predmeta poučevati tudi o življenjskih vrednotah in življenjskih navadah. Da bi se naučili vsebin, je dovolj računalnik. A da bi razumeli, kako se ljubi, katere so vrednote in navade, ki ustvarjajo ubranost družbe, je potreben dober učitelj.

Poučevanje ni samo delo, je odnos
Papež je še izpostavil pomen »odprtosti za prihodnost«, saj je novim mladim generacijam vedno treba posredovati dediščino znanja in vrednot. Poudaril je še pomembno profesionalno dopolnjevanje lastnih didaktičnih kompetenc, tudi v luči novih tehnologij. Ponovno je spomnil, da poučevanje ni samo neko delo, ampak je odnos, v katerega mora učitelj biti vključen kot oseba, da bi dal smisel vzgojnemu delu z učenci.