Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 4. postno nedeljo

2Krn 36,14-17.19-23
Tudi vsi vodilni duhovniki in ljudstvo so kopičili nezvestobo, posnemali vse gnusobe narodov in oskrunili Gospodovo hišo, ki si jo je dal posvetiti v Jeruzalemu. Gospod, Bog njihovih očetov, jim je po svojih poslancih spet in spet pošiljal opomine, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče. Toda zasmehovali so Božje poslance, zaničevali njegove opomine in zasramovali njegove preroke, dokler ni Gospodov srd na ta narod tako vzkipel, da ni bilo več ozdravljenja. Tedaj je pripeljal nadnje kralja Kaldejcev in ta je v hiši njihovega svetišča z mečem pobil njihove mladeniče. Prizanesel ni ne mladeniču ne mladenki, ne staremu ne sivolasemu; vse mu je dal v roke.

Zažgali so Božjo hišo, podrli jeruzalemsko obzidje in požgali z ognjem vse palače v njem, da so pokončali vso dragoceno opremo v njih. Kar jih je preostalo meču, je odpeljal v ujetništvo v Babilon. Bili so sužnji njemu in njegovim sinovom do začetka perzijskega kraljestva, da se je izpolnila Gospodova beseda v Jeremijevih ustih: Dokler dežela ni zadostila za svoje sobote, je morala vse dni, ko je bila opustošena, počivati, dokler se ni dopolnilo sedemdeset let.

V prvem letu perzijskega kralja Kira je Gospod – da se je izpolnila Gospodova beseda v Jeremijevih ustih – obudil duha perzijskega kralja Kira, da je razglasil po vsem svojem kraljestvu in tudi pisno naznanil: »Tako govori perzijski kralj Kir: Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi naročil, naj mu sezidam hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji. Kdor med vami je iz vsega njegovega ljudstva, naj bo z njim Gospod, njegov Bog, in naj gre...«

Ef 2,4-10
Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni –in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu. V prihajajočih vekih je hotel pokazati čezmerno bogastvo svoje milosti, v svoji dobrosrčnosti do nas v Kristusu Jezusu. Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli.

Jn 3,14-21
In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi,
tako mora biti povzdignjen Sin človekov,
da bi vsak, ki veruje vanj,
imel večno življenje.
Bog je namreč svet tako ljubil,
da je dal svojega edinorojenega Sina,
da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil,
ampak bi imel večno življenje.
Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet,
da bi svet sodil,
ampak da bi se svet po njem rešil.
Kdor vanj veruje, se mu ne sodi;
kdor pa ne veruje, je že obsojen,
ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.
Sodba pa je v tem,
da je prišla luč na svet
in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč,
kajti njihova dela so bila hudobna.
Kdor namreč dela húdo,
sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela.
Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči,
da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sveti Avguštin razlaga takole: »Zdravnik, kolikor je to od njega odvisno, pride, da ozdravi bolnika. Če kdo ne upošteva zdravnikovih navodil, si sam škodi. Zveličar je prišel na svet... Če ne želiš, da te reši, boš sodil samega sebe«. Sveti Andrej Kretski pravi: »Kako čudovito je imeti križ! Kdor ga ima, ima zaklad!« K temu sv. Avguštin dodaja: »Da bomo ozdravljeni od greha, glejmo na križanega Kristusa.« Sv. Maksim Torinski to podrobneje razloži: »Vedno glejmo na Jezusa Kristusa in z njegovega križa upajmo na zdravilo naših ran, če se v nas širi strup lakomnosti, če po nas udarja škorpijon pohotnosti, če nas grizejo skrbi tega sveta, molimo vedno k Njemu, da ostanemo pri življenju. Da bi tem duhovnim kačam naše duše strl glavo, je bil Gospod križan. O tem je rekel: 'Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo' (Lk 10,19)«. Spet piše sv. Avguštin: »Bog obsoja tvoje grehe in če jih obsodiš tudi ti, se pridružiš Bogu... Ko ti postane žal za to, kar si storil, tedaj se začenjajo tvoja dobra dela, saj si obsodil tvoja slaba dejanja. Dobra dela se začnejo s priznanjem slabih dejanj«.

Misli Benedikta XVI.
Na naši poti proti veliki noči smo prišli do 4. postne nedelje. Ta pot z Jezusom vodi skozi 'puščavo', torej skozi čas, v katerem bolj prisluhnemo Božjemu glasu in razkrinkamo skušnjave, ki nas v nas nagovarjajo. Na obzorju te puščave se izrisuje križ. Jezus ve, da je to višek njegovega poslanstva. Dejansko je Kristusov križ višek ljubezni, ki nam podarja zveličanje. To pravi On sam v današnjem evangeliju: 'In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje' (Jn 3,14-15). Navezuje se na dogodek med izhodom iz Egipta, ko so Hebrejce napadle strupene kače in so številni umrli. Tedaj je Bog zapovedal Mojzesu, naj napravi bronasto kačo in jo posadi na drog. Kogar je kača pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je bil ozdravljen. Tudi Jezus bo povzdignjen na križ, da bo vsak, ki bo v smrtni nevarnosti zaradi greha in se bo z vero obrnil Nanj, ki je umrl za nas, rešen. Sveti Janez piše: 'Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak, da bi se svet po njem rešil' (Jn 3,17).