Papež Frančišek: Zakrament sprave kot vzgoja k usmiljenju

VATIKAN (četrtek, 12. marec 2015, RV) – S papežem Frančiškom so se danes srečali udeleženci tečaja o foro interno, ki ga vsako leto pripravlja Apostolska penitenciarija. »Ne obstaja noben greh, ki ga Bog ne bi mogel odpustiti!« je v govoru poudaril papež. Zakramenti so konkreten način, po katerem nam Bog hoče priti naproti, nas objeti, ne da bi se sramoval nas in naših omejitev. Med njimi pa zakrament sprave s posebno učinkovitostjo ponavzoča usmiljeno obličje Boga, ga konkretizira in neprestano razodeva.

Zakrament živeti kot sredstvo za vzgojo k usmiljenju
Frančišek je spregovoril o treh zahtevah, ki se nanašajo na zakrament spovedi. Na prvem mestu je izpostavil potrebo po tem, da se spoved živi kot sredstvo za »vzgojo k usmiljenju«. To pomeni pomagati bratom, da bodo izkusili mir in razumevanje, na človeški in krščanski ravni. Spoved ne sme biti »mučenje«, ampak bi vsi morali iz spovednice priti s srečo v srcu, z obrazom, obsijanim z upanjem, in včasih tudi s solzami spreobrnjenja in veselja.

Zakrament spovedi ne pomeni napornega, neprijetnega in vsiljivega izpraševanja. Biti mora svobodno srečanje, bogato s človečnostjo, preko katerega se lahko »vzgaja k usmiljenju«, ki obsega tudi zavzetost za popravilo storjenega hudega. Tako se bo vernik čutil povabljenega k redni spovedi. Naučil se bo tudi opraviti jo na najboljši način, z občutljivostjo duha, ki je dobra za srce spovedanca in tudi spovednika. »Na ta način mi, spovedniki pomagamo rasti v osebnem odnosu z Bogom, tako da se v srcih širi njegovo kraljestvo ljubezni in miru,« je zatrdil papež. Opozoril je še pred dvema skrajnostma: pogosto se namreč usmiljenje enači na eni strani z veliko popustljivostjo, na drugi pa s strogostjo. Usmiljenje pa v resnici pomeni, da spovednik prime za roko spovedanca in ga spremlja na poti spreobrnjenja.

Pustiti, da te vzgaja zakrament sprave
»Pustite, da vas vzgaja zakrament sprave,« je nadaljeval sveti oče in s tem nakazal drugo zahtevo spovedi. Veliko krat se napreč zgodi, da spovedanci izgrajujejo spovednika. To so bratje in sestre, ki na pristen način živijo osebno in cerkveno občestvo z Gospodom in iskreno ljubezen do bratov. Preproste duše, uboge v duhu, ki se popolnoma izročijo Gospodu, zaupajo Cerkvi in zato tudi spovedniku. Ta je lahko navzoč pri pravih čudežih spreobrnjenja. Osebe, ki se po več mesecih ali letih kot izgubljeni sin vrnejo vase, se odločijo vstati in vrniti v Očetovo hišo, da bi prosile odpuščanje. »Kako lepo je sprejeti te skesane brate in sestre z objemom usmiljenega Očeta, ki nas zelo ljubi in pripravi gostijo za vsakega sina, ki se z vsem srcem vrne k njemu,« je dejal papež in dodal, da se spovednik lahko veliko nauči iz spreobrnjenja in kesanja bratov in sester.

Pogled naj bo vedno uprt v nebo
Ko se posluša zakramentalne spovedi vernikov, je treba notranji pogled imeti vedno uprt v nebesa, k nadnaravnemu. Ob tej tretji zahtevi zakramenta sprave je papež zatrdil, da se mora duhovnik zavedati, da ni nihče postavljen v to službo zaradi lastnih zaslug, ne teoloških ali pravnih kompetenc in ne človeških ali psiholoških potez. »Vsi smo bili postavljeni v službo usmiljenja po čisti Božji milosti, zastonj in iz ljubezni, in ravno zaradi usmiljenja … Smo služabniki usmiljenja zaradi Božjega usmiljenja. Nikoli ne smemo izgubiti tega nadnaravnega pogleda, ki nas dela zares ponižne, sprejemajoče in usmiljene do vsakega brata in sestre, ki prosi za spoved.«

Po papeževih beseda mora biti tudi poslušanje obtožbe grehov nadnaravno, spoštljivo do dostojanstva in osebne zgodovine vsakega, tako da bo ta lahko razumel, kaj hoče Bog od njega ali nje. Cerkev je zato poklicana, da uvede svoje člane, duhovnike, posvečene in laike, v »umetnost spremljanja«, da bi se vsi naučili vedno sezuti si sandale pred sveto zemljo drugega. »Vsak skesan vernik, ki pristopi k spovedi, je ''sveta zemlja'', ki jo je treba ''obdelovati'' s pastoralno predanostjo, skrbnostjo in pozornostjo,« je dejal papež Frančišek.