Papežev pogovor za časopis naselja La Carcova na obrobju Buenos Airesa

VATIKAN (sreda, 11. marec 2015, RV) – Resničnost se bolje vidi s periferije kot pa iz središča. Vera je več kot neko čustvo. Virtualna ljubezen ne obstaja. Tako se glasijo trije izmed poudarkov, ki jih je papež Frančišek izrekel med pogovorom za časopis nekega revnega barakarskega naselja (villa miseria) La Carcova. Ta se nahaja na obrobju Buenos Airesa v Argentini. S svetim očetom se je pogovarjal tamkajšnji župnik Jose Maria di Paola, ko se je januarja z njim srečal v Domu sv. Marte v Vatikanu. Dotaknila sta se predvsem tem, ob katerih se papež pogosto zaustavlja med jutranjimi svetimi mašami, kadar obiskuje rimske župnije ali pa včasih tudi med sredinimi splošnimi avdiencami in nedeljskimi nagovori.

Resničnost se bolje vidi s periferije
Prva tema je bila periferija. Papež Frančišek je zatrdil, da »se resničnost bolje vidi s periferije kot pa iz središča«. S tem se je nanašal tudi na resničnost neke osebe, njenih misli, in s tem na eksistencialno periferijo. Kadar se soočimo z nekom, ki razmišlja drugače, moramo utemeljiti svoja prepričanja. Tako nas preko razprave periferija miselnosti drugega obogati. Običajno se gibljemo v prostorih, ki jih tako ali drugače lahko obvladujemo. Ko pa se od tega središča oddaljimo, odkrijemo nove stvari. In ko zatem preko njih, z nekega novega mesta, s periferije, pogledamo na središče, vidimo, da je resničnost drugačna.

Problem droge
Frančišek dobro pozna vsakdanjost, ki jo živijo prebivalci revne »ville miserie« v Buenos Airesu. Zato je med drugim spregovoril o problemu, ki prav med njimi danes povzroča največ strahu, to je širjenje droge. Obstajajo kraji, ki so ji že tako zelo podrejeni, da so postali »sužnji droge«. Preprodajalci tako menijo, da so »zmagali«, kar je zelo zaskrbljujoče.

Starši morajo otroku posredovati trdne vrednote
Papež Frančišek je v pogovoru zato posebej povabil starše, da bi otrokom posredovali trdne vrednote. Med njimi je poudaril »pripadnost nekemu ognjišču«. Starši to vrednoto otroku lahko posredujejo preko ljubezni, naklonjenosti, časa, ki ga preživijo z njim, ko ga spremljajo, se igrajo z njim, mu omogočijo prostor, kjer se lahko izrazi. »Če se z otroki ne igraš, jih prikrajšaš za razsežnost zastonjskosti. Če jim ne dovoliš, da rečejo, kar čutijo, da se s teboj lahko tudi prerekajo, se počutijo svobodne, jim ne pustiš, da bi rastli.« Poleg tega pa je pomembno še, da starši otrokom posredujejo vero. »Užalosti me,« je dejal papež, »kadar srečam otroka, ki se ne zna pokrižati.« To namreč pomeni, da mu ni bilo dano tisto najpomembnejše, kar bi mu lahko dala oče in mati.

Vsakdo se lahko spremeni
Tisto, kar svetega očeta vodi v odnosih, je gotovost, da se vsakdo lahko spremeni; da je »oseba podoba Boga« in da Bog vedno najde način, da jo »odkupi«; da ima Sveti Duh moč spreminjati vest. To »ni optimizem, ampak je vera v osebo«, ki je Božji otrok. Gospod pa »ne zapusti svojih otrok« in se »ne utrudi odpuščati«. Res je, da se včasih zavedamo Božje prisotnosti, drugič pa nanjo pozabimo. Sveto pismo nam pravi, da je zemeljsko življenje boj. To pomeni, da ne smemo biti malodušni ali pesimistični. Biti moramo mirni, se boriti in hkrati veseliti lepih stvari, ki nam jih Bog daje.

Vera je odnos z Jezusom Kristusom
Poleg tega se je dobro navaditi, da vera ni neko čustvo. Je več, je »darilo«, je »odnos z Jezusom Kristusom«. Ko torej ničesar ne občutiš, se spomni na težke trenutke v preteklosti in kako ti je Bog takrat pomagal. »Oprimi se tega, kajti to je korenina tvoje vere.« Papež je pri tem ponovil svoje povabilo, da bi vedno imeli pri sebi evangelij, saj se vera hrani iz njega.

Oseba ti lahko vedno nekaj da
Zatem je spomnil, da je sam »grešnik kot kdorkoli drug«. A intenzivnost življenja ni nekaj, kar se nujno vidi navzven. Živi se »znotraj«, ko se lastno vero goji s pomočjo dejanj ljubezni do drugih. Morda je največji greh proti ljubezni »nepriznavanje neke osebe«, zavračanje nekoga, ki te ljubi. Sveti oče je nato dodal, da četudi se z nekom ne strinjaš, a mu vseeno prisluhneš, ti ta lahko vedno nekaj da. V dobi virtualnih odnosov se je tudi treba zavedati, da rodovitnost življenja ni v kopičenju informacij, ampak je navsezadnje v ljubezni. Resnična ljubezen pa predvideva »fizične kontakte«: stisniti roko neki osebi, jo poljubiti, objeti. »Virtualna ljubezen,« je zatrdil papež Frančišek, »ne obstaja.«