VATIKAN (sreda, 11. marec 2015, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco nadaljeval s premišljevanjem o starih starših. Medtem ko je prejšnjo sredo med katehezo spregovoril o položaju ostarelih oseb v današnji kulturi, je danes izpostavil njihovo vrednost in pomembno vlogo, ki jo starostniki imajo v družini in družbi. K njim je papež prištel tudi sebe ter ves čas kateheze govoril v prvi osebi množine.
Starost vsebuje milost in poslanstvo
Poudaril je, da družba sicer res hoče zavreči starostnike,
Gospod pa tega zagotovo ne želi. »Gospod nas
nikoli ne zavrže. On nas kliče, naj mu sledimo v vsakem življenjskem obdobju. Tudi starost vsebuje
milost in poslanstvo, pravo poklicanost od Gospoda. Starost je poklicanost.« Ni še čas, da bi odnehali, »potegnili vesla v čoln«, je dejal papež
Frančišek. Obdobje starosti je nedvomno drugačno od prejšnjih. Nekoliko ga je tudi
treba »izumljati«, kajti naše družbe niso pripravljene, ne duhovno ne moralno, da bi mu dale
njegov polni pomen. Tudi krščanska duhovnost je bila ujeta nekoliko nepripravljena,
pri čemer je papež izpostavil »duhovnost ostarelih
oseb« ter dodal, da »hvala Bogu, ne manjkajo pričevanja ostarelih svetnikov in svetnic«.
Simeon in Ana
Sveti oče je v nadaljevanju spomnil na »Dan za ostarele«,
ki je lani potekal na Trgu svetega Petra. Takrat je slišal veliko zgodb ostarelih
oseb, ki se žrtvujejo za druge; prav tako parov, ki so praznovali petdeset in šestdeset
let zakona, kar je pomembno pričevanje o zvestobi. Papež je dejal, da gre za premišljevanje,
ki ga je tako v cerkvenem kot civilnem okolju treba nadaljevati. Evangelij nam tukaj
prihaja naproti z zelo lepo, ganljivo in opogumljajočo podobo Simeona in Ane, o katerima
pripoveduje Luka, ko govori o Jezusovem otroštvu (Lk 2,22-38). Bila sta že starejša:
»starec«
Simeon in »prerokinja« Ana, ki je imela štiriinosemdeset let – ta žena svojih let ni skrivala. Evangelij
pravi, da sta dolga leta vsak dan z veliko zvestobo pričakovala prihod Boga. Želela
sta videti tisti dan, sprejeti znamenja, zaslutiti začetek. Morda sta se nekoliko
že vdala, da bosta prej umrla. A tisto dolgo pričakovanje je še vedno zavzemalo celotno
njuno življenje. Bolj pomembnih obveznosti od tega, da sta čakala Gospoda in molila,
nista imela. Ko sta Marija in Jožef prišla v tempelj, da bi izpolnila postavo, sta
Simeon in Ana bila spodbujena od Svetega Duha. Teža let in čakanja je v trenutku izginila.
»Prepoznala sta Otroka in odkrila novo moč za
novo nalogo: slaviti in pričevati o tem Božjem znamenju.« Simeon je nenadoma izrekel radostno hvalnico ter v tistem trenutku postal pesnik
in Ana je postala »prva pridigarka o Jezusu:
o Otroku je govorila vsem, ki so pričakovali odrešitev Jeruzalema«.
Postanimo tudi mi pesniki molitve
»Dragi stari starši, dragi starostniki, podajmo se na
pot teh dveh izjemnih starcev!« je povabil papež.
»Postanimo tudi mi nekoliko pesniki molitve:
uživajmo v iskanju svojih besed, prilastimo si tiste, ki nas jih uči Božja beseda.
Molitev starih staršev in starostnikov je za Cerkev velik dar! Je bogastvo,« so odmevale Frančiškove besede. Prav tako je velika »injekcija modrosti za celotno človeško družbo«, predvsem za tisto, ki je preveč zaposlena, zavzeta, raztresena.
»Nekdo pa mora prav tako peti, tudi za njih,
peti o Božjih znamenjih, oznanjati znamenja Boga, moliti zanje!« je poudaril papež Frančišek in zatem spomnil na Benedikta XVI., ki se je odločil
za molitev in poslušanje Boga v zadnjem delu svojega življenja. Veliki vernik pravoslavnega
izročila iz prejšnjega stoletja Oliver Clément, je povedal: »Civilizacija, v kateri se več ne moli, je civilizacija, v kateri starost nima
več smisla. In to je grozljivo. Mi predvsem potrebujemo ostarele, ki molijo, kajti
starost nam je dana ravno za to.«
Dedki in babice so zbor velikega duhovnega svetišča
Sveti oče je nadaljeval, da se starostniki lahko zahvaljujejo
Gospodu za vso prejeto dobroto in napolnijo praznino nehvaležnosti, ki ga obdaja.
»Lahko posredujemo za pričakovanja novih generacij
in damo dostojanstvo spominu in preteklim žrtvam. Mlade ambiciozneže lahko spomnimo,
da je življenje brez ljubezni suhoparno življenje. Prestrašenim mladim lahko rečemo,
da se strah pred prihodnostjo lahko premaga. Mlade, pretirano zaljubljene vase, lahko
spomnimo, da je večje veselje v dajanju kot prejemanju. Dedki in babice oblikujejo
stalni zbor velikega duhovnega svetišča, kjer molitev prošnje in pesem hvalnica podpirata
skupnost, ki dela in se bori na polju življenja.«
Molitev očiščuje srce in varuje pred cinizmom
In navsezadnje, molitev nenehno očiščuje srce. Hvaljenje
in prošnja Bogu preprečujeta otrditev srca v nejevoljo in egoizem. Kako grd je cinizem
ostarele osebe, ki je izgubila čut za svoje pričevanje, ki prezira mlade in ne govori
o življenjski modrosti, je opozoril Frančišek. In kako lepo je opogumljanje, ki ga
starostnik uspe posredovati mladim, ki iščejo smisel vere in življenja. To je zares
poslanstvo starih staršev, poklicanost ostarelih. Besede dedkov in babic so nekaj
posebnega za mlade in ti to vedo. Papež je dodal, da sam še vedno hrani v svojem brevirju
besede, ki mu jih je zapisala njegova babica ob duhovniškem posvečenju, pogosto jih
bere in dobro mu denejo.
Rad bi objem med mladimi in starimi
»Kako bi rad Cerkev, ki izziva kulturo odmetavanja s
prekipevajočim veseljem novega objema med mladimi in starimi! To je tisto, kar danes
prosim Gospoda, ta objem,« je sklenil katehezo
papež Frančišek.
All the contents on this site are copyrighted ©. |