2015-03-08 10:00:00

S papežem Frančiškom skozi minuli teden (od 2. do 7. marca 2015)


Splošna avdienca: Kultura profita prikazuje ostarele kot breme
»Starostniki so zapuščeni in to ne samo v materialni nestalnosti. Zapuščeni so v egoistični nezmožnosti, da bi se sprejelo njihove meje, ki odražajo naše meje; v številnih težavah, ki jih danes morajo preseči, da bi preživeli v civilizaciji, ki jim ne dovoli, da bi sodelovali, povedali svoje, da bi bili referenčna točka v potrošniškem modelu, po katerem so samo mladi lahko koristni in lahko uživajo … S kakšno lahkoto se uspava vest, ko ni ljubezni!« Tako je povedal papež Frančišek med sredino splošno avdienco. Dejal je, da se je zaradi napredka medicine življenjska doba sicer podaljšala, a družba se za življenje ni odprla. Število starostnikov se je povečalo, naše družbe pa jim niso naredile prostora, z ustreznim spoštovanjem in konkretnim upoštevanjem njihove šibkosti in dostojanstva. »Kultura profita vztraja v prikazovanju starostnikov kot bremena, kot balasta.« Rezultat takega razmišljanja pa je, da se jih zavrže. In to je greh. »Tega si ne upamo povedati na glas, a tako se dela. Nekaj zelo nizkotnega je v tej navajenosti na kulturo odpadkov«.

Najtežja bolezen starostnika je zapuščenost
O tem, kako pomembno je pomagati ostarelim, je papež Frančišek govoril tudi na avdienci s člani Papeške akademije za življenje. Spomnil je na četrto Božjo zapoved in dejal, da je spoštovanje staršev povezano s spoštovanjem vseh starejših oseb. »Zapoved nam razodeva temeljni pedagoški odnos med starši in otroki, med ostarelimi in mladimi, v povezavi z varovanjem in posredovanjem verskega in modrostnega nauka na prihodnje generacije. Spoštovati ta nauk in tiste, ki ga posredujejo, je vir življenja in blagoslova.« Frančišek je še povedal, da je »zapuščenost najtežja ''bolezen'' starostnika in je tudi največja krivica, ki ga lahko doleti. Tisti, ki so nam pomagali rasti, ne bi smeli biti zapuščeni, ko sami potrebujejo našo pomoč, našo ljubezen in našo nežnost.«

Papež gibanju Občestvo in osvoboditev
»Samo kdor je bil ljubkovan z nežnostjo usmiljenja, zares pozna Gospoda.« O »objemu usmiljenja« je papež Frančišek spregovoril na srečanju s člani gibanja Občestvo in osvoboditev. »Krščanska morala ni nadčloveški in prostovoljni napor tistega, ki se odloči biti dosleden in v tem uspeva, ni neke vrste samotarski izziv pred svetom. Krščanska morala je odgovor, je ganjen odgovor pred usmiljenjem, ki je presenetljivo, nepredvidljivo, naravnost ''krivično'' po človeških kriterijih; Njega, ki me pozna, pozna moja izdajstva in me kljub temu ima rad, me spoštuje, me objema, me ponovno kliče, vame zaupa, me čaka. Krščanska morala ne pomeni nikoli pasti, ampak vedno vstati, zahvaljujoč njegovi roki, ki me drži.« Pot Cerkve je, da nikogar za večno ne obsodi; da širi Božje usmiljenje na vse osebe, ki zanj prosijo z iskrenim srcem; pot Cerkve je izstopiti iz lastne ograde in se podati iskat oddaljene na bivanjske periferije; v celoti osvojiti logiko Boga, ki je logika usmiljenja. Tudi Cerkev mora čutiti radostni nagib in kot Jezus postati mandeljni svet za vse človeštvo.

Škof je izvor edinosti
Na srečanje s papežem so minuli teden prišli škofje, prijatelji Gibanja fokolarov. Takole jim je povedal: »Škof je izvor edinosti v Cerkvi, toda to se ne zgodi brez evharistije: škof ljudstva ne zbira okoli lastne osebe ali lastnih idej, temveč okoli Kristusa, navzočega v njegovi Besedi in zakramentu njegovega telesa in krvi.« V šoli Jezusa, dobrega Pastirja, ki je postal žrtveno in vstalo Jagnje, škof tako zbira ovce, ki so mu bile zaupane. In sicer preko darovanja svojega življenja, ko sam »prevzame neko obliko evharističnega bivanja«. »Tako škof, oblikovan po Kristusu, s svojim pridiganjem in svojim pričevanjem postane živi evangelij, postane kruh, razlomljen za življenje mnogih.« Kdor se hrani z vero Kristusa, živega kruha, ga njegova ljubezen spodbudi, da »da življenje za brate, da gre ven, da gre nasproti tistemu, ki je odrinjen na rob in zaničevan«.

Papež članom Neokatehumenske poti: Prebudite vero!
Članom Neokatehumenske poti in družinam, ki odhajajo v »missio ad gentes«, je papež spregovoril o njihovem poslanstvu: evangelizirati med nekristjani, tistimi, ki niso nikoli slišali govori o Jezusu Kristusu, ki so pozabili, kdo je, in tistimi, ki so bili krščeni, a so zaradi sekularizacije in posvetnosti pozabili na vero. »Prebudite to vero!« jih je spodbudil. In sicer bolj s pričevanjem življenja kot pa z besedo. Tako bodo pokazali »srce Kristusovega razodetja«. To je, da Bog tako zelo ljubi človeka, da se je zanj izročil smrti, in da je vstal od mrtvih, da bi nam dal milost podaritve našega življenja drugim. Današnji svet zelo potrebuje to sporočilo. Na mnogih periferijah, v Evropi, Ameriki in Aziji, je veliko osamljenosti, trpljenja in oddaljenosti od Boga. Človek potrebuje slišati, da ga Bog ljubi in da je ljubezen možna. In to je naloga krščanskih skupnosti in misijonarskih družin. Da naredijo vidno sporočilo: »Kristus je vstal, Kristus živi! Kristus živi med nami!«

Na ad limina apostolorum škofje Cerne
Na obisku ad limina apostolorum so se prejšnji teden mudili škofje Regionalne škofovske konference Severne Afrike (Cerna), ki obsega krajevne Cerkve v Maroku, Alžiriji, Tuniziji in Libiji. Srečali so se tudi s papežem Frančiškom. Poudaril je potrebo po medverskem dialogu, da bi se lahko gradilo tam, kjer mnogi uničujejo. »Domišljija ljubezni je zmožna odpreti brezštevilne poti, ki bodo prinesle dih evangelija v kulture in različne družbene kontekste.« Najučinkovitejši protistrup za vsako vrsto nasilja sta po papeževih besedah vzgoja in sprejemanje razlik kot bogastva in rodovitnosti. Zato je bistveno, da so duhovniki, posvečene osebe in laiki v škofijah formirani tudi na področju ekumenskega in medverskega dialoga.








All the contents on this site are copyrighted ©.