Splošna
avdienca: Kultura profita prikazuje ostarele kot breme
»Starostniki so zapuščeni in to ne samo v materialni
nestalnosti. Zapuščeni so v egoistični nezmožnosti, da bi se sprejelo njihove meje,
ki odražajo naše meje; v številnih težavah, ki jih danes morajo preseči, da bi preživeli
v civilizaciji, ki jim ne dovoli, da bi sodelovali, povedali svoje, da bi bili referenčna
točka v potrošniškem modelu, po katerem so samo mladi lahko koristni in lahko uživajo
… S kakšno lahkoto se uspava vest, ko ni ljubezni!« Tako je povedal papež Frančišek med sredino splošno avdienco. Dejal je, da
se je zaradi napredka medicine življenjska doba sicer podaljšala, a družba se za življenje
ni odprla. Število starostnikov se je povečalo, naše družbe pa jim niso naredile prostora,
z ustreznim spoštovanjem in konkretnim upoštevanjem njihove šibkosti in dostojanstva.
»Kultura profita vztraja v prikazovanju starostnikov
kot bremena, kot balasta.« Rezultat takega razmišljanja
pa je, da se jih zavrže. In to je greh. »Tega
si ne upamo povedati na glas, a tako se dela. Nekaj zelo nizkotnega je v tej navajenosti
na kulturo odpadkov«.
Najtežja
bolezen starostnika je zapuščenost
O tem, kako pomembno je pomagati ostarelim, je papež
Frančišek govoril tudi na avdienci s člani Papeške akademije za življenje. Spomnil
je na četrto Božjo zapoved in dejal, da je spoštovanje staršev povezano s spoštovanjem
vseh starejših oseb. »Zapoved nam razodeva temeljni
pedagoški odnos med starši in otroki, med ostarelimi in mladimi, v povezavi z varovanjem
in posredovanjem verskega in modrostnega nauka na prihodnje generacije. Spoštovati
ta nauk in tiste, ki ga posredujejo, je vir življenja in blagoslova.« Frančišek je še povedal, da je »zapuščenost
najtežja ''bolezen'' starostnika in je tudi največja krivica, ki ga lahko doleti.
Tisti, ki so nam pomagali rasti, ne bi smeli biti zapuščeni, ko sami potrebujejo našo
pomoč, našo ljubezen in našo nežnost.«
Papež
gibanju Občestvo in osvoboditev
»Samo kdor je bil ljubkovan z nežnostjo usmiljenja,
zares pozna Gospoda.« O »objemu usmiljenja« je papež Frančišek
spregovoril na srečanju s člani gibanja Občestvo in osvoboditev. »Krščanska morala ni nadčloveški in prostovoljni napor tistega, ki se odloči
biti dosleden in v tem uspeva, ni neke vrste samotarski izziv pred svetom. Krščanska
morala je odgovor, je ganjen odgovor pred usmiljenjem, ki je presenetljivo, nepredvidljivo,
naravnost ''krivično'' po človeških kriterijih; Njega, ki me pozna, pozna moja izdajstva
in me kljub temu ima rad, me spoštuje, me objema, me ponovno kliče, vame zaupa, me
čaka. Krščanska morala ne pomeni nikoli pasti, ampak vedno vstati, zahvaljujoč njegovi
roki, ki me drži.« Pot Cerkve je, da nikogar
za večno ne obsodi; da širi Božje usmiljenje na vse osebe, ki zanj prosijo z iskrenim
srcem; pot Cerkve je izstopiti iz lastne ograde in se podati iskat oddaljene na bivanjske
periferije; v celoti osvojiti logiko Boga, ki je logika usmiljenja. Tudi Cerkev mora
čutiti radostni nagib in kot Jezus postati mandeljni svet za vse človeštvo.
Škof
je izvor edinosti
Na srečanje s papežem so minuli teden prišli škofje,
prijatelji Gibanja fokolarov. Takole jim je povedal: »Škof je izvor edinosti v Cerkvi, toda to se ne zgodi brez evharistije: škof
ljudstva ne zbira okoli lastne osebe ali lastnih idej, temveč okoli Kristusa, navzočega
v njegovi Besedi in zakramentu njegovega telesa in krvi.« V šoli Jezusa, dobrega Pastirja, ki je postal žrtveno in vstalo Jagnje, škof
tako zbira ovce, ki so mu bile zaupane. In sicer preko darovanja svojega življenja,
ko sam »prevzame neko obliko evharističnega bivanja«. »Tako škof, oblikovan
po Kristusu, s svojim pridiganjem in svojim pričevanjem postane živi evangelij, postane
kruh, razlomljen za življenje mnogih.« Kdor se
hrani z vero Kristusa, živega kruha, ga njegova ljubezen spodbudi, da »da življenje za brate, da gre ven, da gre nasproti tistemu,
ki je odrinjen na rob in zaničevan«.
Papež
članom Neokatehumenske poti: Prebudite vero!
Članom Neokatehumenske poti in družinam, ki odhajajo
v »missio ad gentes«, je papež spregovoril o njihovem poslanstvu: evangelizirati med nekristjani,
tistimi, ki niso nikoli slišali govori o Jezusu Kristusu, ki so pozabili, kdo je,
in tistimi, ki so bili krščeni, a so zaradi sekularizacije in posvetnosti pozabili
na vero. »Prebudite to vero!« jih je spodbudil. In sicer bolj s pričevanjem življenja kot pa z besedo. Tako
bodo pokazali »srce Kristusovega razodetja«. To je, da Bog tako zelo ljubi človeka, da se je zanj
izročil smrti, in da je vstal od mrtvih, da bi nam dal milost podaritve našega življenja
drugim. Današnji svet zelo potrebuje to sporočilo. Na mnogih periferijah, v Evropi,
Ameriki in Aziji, je veliko osamljenosti, trpljenja in oddaljenosti od Boga. Človek
potrebuje slišati, da ga Bog ljubi in da je ljubezen možna. In to je naloga krščanskih
skupnosti in misijonarskih družin. Da naredijo vidno sporočilo: »Kristus je vstal, Kristus živi! Kristus živi med nami!«
Na
ad limina apostolorum škofje Cerne
Na obisku ad limina apostolorum so se prejšnji teden
mudili škofje Regionalne škofovske konference Severne Afrike (Cerna), ki obsega krajevne
Cerkve v Maroku, Alžiriji, Tuniziji in Libiji. Srečali so se tudi s papežem Frančiškom.
Poudaril je potrebo po medverskem dialogu, da bi se lahko gradilo tam, kjer mnogi
uničujejo. »Domišljija ljubezni je zmožna odpreti
brezštevilne poti, ki bodo prinesle dih evangelija v kulture in različne družbene
kontekste.« Najučinkovitejši protistrup za vsako
vrsto nasilja sta po papeževih besedah vzgoja in sprejemanje razlik kot bogastva in
rodovitnosti. Zato je bistveno, da so duhovniki, posvečene osebe in laiki v škofijah
formirani tudi na področju ekumenskega in medverskega dialoga.
All the contents on this site are copyrighted ©. |