Papež v cerkvi vseh svetnikov opozoril na skladnost med bogoslužjem in življenjem

RIM (nedelja, 8. marec 2015, RV) – »Kaj najdemo, kadar pridemo v naše templje?« S tem vprašanjem je sveti oče začel homilijo, ko je včeraj zvečer obhajal evharistijo v rimski cerkvi vseh svetnikov. 7. marca je minilo natanko petdeset let, odkar je Pavel VI. prvič daroval sveto mašo v italijanskem jeziku. To je bilo namreč v skladu s prenovljenimi bogoslužnimi pravili, ki jih je pred tem opredelil drugi vatikanski koncil. Okroglo obletnico tega pomenljivega dogodka je papež Frančišek želel obeležiti z obiskom cerkve, v kateri je takrat maševal tudi njegov predhodnik.

Skladnost med bogoslužjem in življenjem
V homiliji se je naslonil na današnji evangeljski odlomek, ki pripoveduje o Jezusu, kako v jeruzalemskem templju ne najde ljudi, ki bi iskali Boga, temveč ljudi, ki se ukvarjajo s svojimi posli. Jezus tem reče: »Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Te besede se ne nanašajo samo na trgovanje, ampak predvsem »na vrsto vernosti«. Jezusova gesta je dejanje očiščenja: »To dejanje je klic k resničnemu bogoslužju, k skladnosti med bogoslužjem in življenjem; klic, ki je veljaven v vsakem obdobju, tudi danes za nas.« Bogoslužje ni nekaj čudnega in oddaljenega. Medtem, ko se obhaja, ne smem misliti na druge stvari in niti ne moliti rožnega venca. V bogoslužnem obhajanju je nekaj, kar potem odnesem v svoje življenje. Gre za neko skladnost in glede tega moramo prehoditi še dolgo pot, je opozoril papež.

Bogoslužje je izvir življenja in luči za našo pot vere
Koncilska konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium) liturgijo opredeljuje kot »prvi in nepogrešljivi vir, iz katerega naj verniki črpajo pristno krščanskega duha« (SC 14). To pomeni potrditev bistvene vezi, ki povezuje življenje Jezusovega učenca in bogoslužje. Slednje je v svojem bistvu torej »izvir življenja in luči za našo pot vere«. Gre za to, da bi v življenju izrazili, kar smo v veri sprejeli in obhajali v bogoslužju. Papež Frančišek je nadalje pojasnjeval, da Jezusov učenec ne gre v cerkev zato, da bi se držal zapovedi in bi imel mirno vest pred Bogom, ki pa ga ne bi smel »preveč motiti«. Tako se obnaša mnogo katoličanov. »Jezusov učenec gre v cerkev zato, da bi srečal Gospoda in v njegovi milosti, ki deluje v zakramentih, našel moč, da bi mislil in deloval v skladu z evangelijem.«

Pot spreobrnjenja in kesanja
Ne smemo se torej slepiti, da s tem, ko gremo v Gospodovo hišo, »prikrijemo« obnašanje, ki je nasprotno potrebam pravičnosti, poštenosti ali ljubezni do bližnjega. Gre za to, da prehodimo pot spreobrnjenja in kesanja, da iz svojega življenja odstranimo greh. Tako kot je storil Jezus, ko je tempelj očistil bednih interesov. Čas, ki je še posebej naklonjen vsemu temu, pa je ravno postni, saj je to čas notranje prenove, je spomnil papež Frančišek. Pri tem je omenil še zakrament pokore in sprave, ki ima izjemno moč za krščansko življenje: »Pomaga nam rasti v povezanosti z Bogom, pridobiti nazaj izgubljeno veselje in izkusiti tolažbo, ko se počutimo osebno sprejete v usmiljenem Božjem objemu.«

Pogumno dejanje Cerkve
Po koncu svete maše je papež Frančišek pozdravil še vse zbrane na notranjem dvorišču župnije vseh svetnikov. Preden jim je podelil blagoslovil, jih je povabil, da bi se skupaj zahvalili Gospodu za vse, kar je v teh petdesetih letih bogoslužne prenove storil v svoji Cerkvi. Približati se Božjemu ljudstvu, da bi lahko bolje razumelo, kaj dela, je bilo »pogumno dejanje Cerkve«, je zatrdil sveti oče. »In iti nazaj ni mogoče, iti moramo vedno naprej. Kdor gre nazaj, se moti. Pojdimo naprej po tej poti.«