Papež Frančišek: Središče ni karizma. Središče je samo Jezus!

VATIKAN (sobota, 7. marec 2015, RV) – Trg svetega Petra so danes dopoldne napolnili člani gibanja Občestvo in osvoboditev. 22. februarja je namreč minilo deset let od smrti don Luigija Giussanija, ki je gibanje ustanovil pred šestdesetimi leti. Okoli 60 tisočim osebam iz 47 držav se je opoldne pridružil papež Frančišek. Kot je dejal, je Giussanijeva misel globoko človeška in dosega najintimnejša človekova hrepenenja. Izkušnja srečanja je zanj bila zelo pomembna: ne srečanje z idejo, ampak z Osebo, z Jezusom Kristusom. Vzgajal je za svobodo in vodil v srečanje s Kristusom, kajti Kristus nam daje resnično svobodo. »Vse v našem življenju, tako danes kot v Jezusovem času, se začne s srečanjem; srečanjem s tem Človekom, mizarjem iz Nazareta, človekom kot so vsi in obenem tako drugačnim,« je poudaril papež.

Krščanska morala je odgovor na usmiljenje
Dinamike srečanja se ne more razumeti brez usmiljenja. »Samo kdor je bil ljubkovan z nežnostjo usmiljenja, zares pozna Gospoda,« je pojasnil sveti oče in dodal, da je privilegirani kraj srečanja ljubkovanje Jezusovega usmiljenja do mojega greha. Privilegirani kraj, kjer se srečam z Jezusom Kristusom, je moj greh. Zaradi tega »objema usmiljenja« se pojavi želja, da bi odgovorili in se spremenili. »Krščanska morala ni nadčloveški in prostovoljni napor tistega, ki se odloči biti dosleden in v tem uspeva, ni neke vrste samotarski izziv pred svetom … Krščanska morala je odgovor, je ganjen odgovor pred usmiljenjem, ki je presenetljivo, nepredvidljivo, naravnost ''krivično'' po človeških kriterijih; Njega, ki me pozna, pozna moja izdajstva in me kljub temu ima rad, me spoštuje, me objema, me ponovno kliče, vame zaupa, me čaka. Krščanska morala ne pomeni nikoli pasti, ampak vedno vstati, zahvaljujoč njegovi roki, ki me drži.«

Pot Cerkve je tudi to: pustiti, da se razodene veliko Božje usmiljenje. Papež je spomnil na besede, ki jih je februarja letos izrekel novim kardinalom: »Pot Cerkve je, da nikogar za večno ne obsodi; da širi Božje usmiljenje na vse osebe, ki zanj prosijo z iskrenim srcem; pot Cerkve je izstopiti iz lastne ograde in se podati iskat oddaljene na bivanjske periferije; v celoti osvojiti logiko Boga, ki je logika usmiljenja.« Tudi Cerkev mora čutiti radostni nagib in kot Jezus postati mandeljni cvet za vse človeštvo.

V središču mora biti samo Jezus
V nadaljevanju govora je papež Frančišek spomnil na šestdeseto obletnico gibanja, ki po vseh teh letih ni izgubilo svežine in vitalnosti svoje »izvorne karizme«. Zbrane je spodbudil, naj nikoli ne pozabijo, da središče ni karizma, središče je samo eno: Jezus Kristus. Ko v središče postavim svojo duhovno metodo, svojo duhovno pot, svoj način uresničevanja, sem stopil s poti. »Vsa duhovnost, vse karizme Cerkve morajo biti ''decentralizirane'': v središču je samo Gospod!« je poudaril.

Pot Cerkve je izstopiti in oditi na periferije
Karizma se prav tako »ne hrani v steklenici destilirane vode«, je nadaljeval. Zvestoba karizmi ne pomeni spremeniti jo v kamen, zapisati jo na pergament in dati v okvir. »Dediščina, ki vam jo je zapustil don Giussani se ne sme zvesti na nek muzej spominov, sprejetih odločitev in vedenjskih pravil.« Seveda je pomembna tudi zvestoba izročilu, a zvestoba izročilu pomeni ohranjati živ ogenj in ne častiti pepela. »Ohranjajte živ ogenj spomina na tisto prvo srečanje in boste svobodni!« je spodbudil Frančišek. Osrediščeni v Kristusu in evangeliju bodo člani gibanja lahko postali roke, noge, misel in srce Cerkve v izhodu. »Pot Cerkve je izstopiti in oditi na periferije iskat oddaljene, je služiti Jezusu v vsaki osebi, ki je izključena, zapuščena, brez vere, razočarana nad Cerkvijo, ujetnica lastnega egoizma.«

Izstopiti prav tako pomeni »zavrniti avtoreferenčnost« v vseh njenih oblikah; pomeni znati poslušati tistega, ki ni kot mi, učiti se od vseh s ponižno iskrenostjo. Ko smo sužnji avtoreferenčnosti, končamo v gojenju »duhovnosti etikete« in se lahko spremenimo v nevladno organizacijo.