Druga postna pridiga: Vzhod in Zahod pred skrivnostjo Trojice

VATIKAN (petek, 6. marec 2015, RV) – P. Raniero Cantalamessa je danes zjutraj v Vatikanu imel drugo postno pridigo za papeža in rimsko kurijo. Govoril je na temo: Vzhod in Zahod pred skrivnostjo Trojice. Vera v Trojico je namreč skupna ortodoksiji in katoliški Cerkvi. V preteklosti so bili odnosi med vzhodno in latinsko teologijo zaznamovani s trdovratnim vztrajanjem pri razlikah. A prišel je čas, da se postavi v ospredje to, kar nam je skupno in nas povezuje v eni veri, je dejal p. Cantalamessa. K temu nas spodbuja tudi skupna dolžnost, da oznanjamo vero v zelo spremenjenem svetu.

Na področju pospeševanja edinosti med kristjani je do sedaj prevladovala smer, ki jo je Canatalamessa opredelil takole: »najprej rešiti razlike, zatem pa deliti to, kar nam je skupno«. Smer, ki je vedno bolj navzoča v ekumenskih okoljih, pa se lahko opiše kot: »deliti to, kar nam je skupno, da bi potem lahko s potrpežljivostjo in vzajemnim spoštovanjem rešili razlike«.

Papeški pridigar se je v nadaljevanju posvetil vprašanju enosti in troedinosti Boga z vidika ortodoksije in latinske Cerkve. Dejal je, da je za krščansko vero pomembno imeti odprti obe poti do trinitarične skrivnosti. Cerkev mora v polnosti sprejeti pristop ortodoksije k Trojici v svoje notranje življenje, v molitev, kontemplacijo, bogoslužje, mistiko; zavedati se mora latinskega pristopa v svojem evangelizacijskem poslanstvu navzven. Na ravni obstoja bitij, ustvarjenih od Boga, vse izhaja iz Očeta, gre preko Sina in dospe do nas po Duhu. Na ravni spoznanja ali ravni vrnitve bitij k Bogu, se vse začne s Svetim Duhom, gre preko Sina Jezusa Kristusa in se vrača k Očetu. Perspektiva je vedno trinitarična, je dodal p. Cantalamessa.

Med drugim je izpostavil, da moramo našim sodobnikom pomagati odkriti, da Bog obstaja, da nas je ustvaril iz ljubezni, da je dober oče in se nam je razodel v Jezusu iz Nazareta. Cerkev mora najti način, kako oznanjati skrivnost troedinega Boga z ustreznimi kategorijami, ki bodo dojemljive ljudem našega časa. Enako so počeli tudi cerkveni očetje in koncili. Težko si je predstavljati, da bi lahko današnjemu človeku predstavili trinitarično skrivnost s terminologijo kot je substanca, hipostaza, bivanjski odnosi, četudi se Cerkev ne more nikoli odpovedati njihovi uporabi na področju teologije in krajih poglabljanja vere. Da bi današnjemu človeku lahko vsaj nekoliko približali idejo Trojice, lahko po Cantalamessovih besedah uporabimo Avguštinovo podobo ljubezni. Ljubezen je sama po sebi občestvo in odnos. Ljubezen obstaja med najmanj dvema osebama. Vsaka ljubezen je gibanje enega bitja proti drugemu bitju, spremlja pa ga želja po združitvi. Med človeškimi bitji ostaja ta združitev vedno nedopolnjena in prehodna, tudi pri najbolj goreči ljubezni. Samo med božanskimi osebami pa se združitev uresniči na tako popoln način, da iz Trojega za večno nastane en sam Bog. Po prepričanju p. Cantalamesse je to jezik, ki ga lahko razume tudi današnji človek.