Jutranja sveta maša: Obtožiti samega sebe je prvi korak

VATIKAN (ponedeljek, 2. marec 2015, RV) – Soditi druge je enostavno. Toda na krščanski poti lahko napreduješ samo, če imaš modrost, da obtožiš samega sebe. Tako je zatrdil papež Frančišek med homilijo, ko je po postnih duhovnih vajah zjutraj ponovno daroval sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte.

Sposobnost obtožiti samega sebe je prvi korak nekoga, ki želi biti kristjan
Današnja Božja beseda nam govori o usmiljenju. Sveti oče je tako spomnil, da smo grešniki vsi, in to ne zgolj »v teoriji«, ampak zares. »Sposobnost obtožiti samega sebe« je zato več kot zgolj ena od krščanskih kreposti, je prvi korak nekoga, ki želi biti kristjan. Vsi mi smo mojstri, »doktorji« v opravičevanju samega sebe: »Nisem bil jaz; ne, nisem jaz kriv; to že, toda ni bilo toliko … Stvari niso takšne …« Imamo »alibije«, ki razložijo naše pomanjkljivosti in naše grehe. Pogosto smo si sposobni nadeti izraz na obrazu, ki pravi: »Nisem jaz storil tega, morda je bil kdo drug …« To pomeni delati se nedolžnega.

Najprej se počutimo slabo, nato pa nam to da mir
Tako se ne more napredovati v krščanskem življenju. Po papeževih besedah se zgodi nekaj čudnega, kadar se poskušamo obnašati na drugačen način, kadar se začnemo zavedati stvari, ki smo jih sposobni narediti. Najprej se počutimo slabo, saj občutimo gnus. Nato pa nam to da mir in zdravje. Na primer, kadar v svojem srcu najdem zavist in ugotovim, da je »ta zavist sposobna obrekovati drugega in ga moralno ubiti«. To je modrost obtoževanja sebe. Če se ne naučimo tega prvega koraka v življenju, ne bomo nikoli naredili nadaljnjih korakov na poti krščanskega in duhovnega življenja.

Jaz in moja vest
»Obtožiti samega sebe je prvi korak.« Ni treba, da bi karkoli izrekli na glas. »Jaz in moja vest.« Ko hodim po cesti in grem mimo zapora, si lahko mislim, da si zaporniki zaslužijo biti tam. »'Toda ali veš, da bi brez Božje milosti tudi ti bil tam? Si pomislil, da si tudi ti sposoben narediti stvari, ki so jih storili oni, ali pa tudi hujše?' To pomeni obtožiti samega sebe, ne skrivati pred seboj korenin greha, ki so v nas, mnoge stvari, ki smo jih sposobni narediti, četudi se ne vidijo.«

Kadar se nekdo nauči obtožiti samega sebe, postane usmiljen z drugimi
Papež Frančišek je zatem poudaril še eno krepost. Ta je sramovati se pred Bogom. Gre za neke vrste dialog, v katerem prepoznamo sramoto našega greha in veličino Božjega usmiljenja. Gospodu pripadata usmiljenje in odpuščanje, sramota pa meni. Dobro je, če bi v tem postnem času vstopili v ta dialog in prosili za usmiljenje. Jezus v evangeliju jasno naroča, naj bomo usmiljeni kakor je usmiljen Oče. »Kadar se nekdo nauči obtožiti samega sebe, postane usmiljen z drugimi: 'Toda kdo sem jaz, da bi ga sodil, če sem sposoben storiti hujše stvari?'«

Ne sodite in ne boste sojeni
To vprašanje »kdo sem jaz, da bi sodil drugega«, je v skladu z Jezusovo spodbudo: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.« A vseeno nam je tako zelo všeč soditi druge in jih obrekovati, je pripomnil sveti oče. Nato je sklenil s prošnjo, da bi nam Gospod v tem postnem času dal milost, da bi se naučili obtožiti sebe. In sicer v zavesti, da smo sposobni storiti podle stvari. »Usmili se me, Gospod, pomagaj mi sramovati se in daj mi usmiljenje, da bom tako jaz lahko usmiljen z drugimi.«