Zgodba preroka Elija: Meditacije p. Bruna Secondina

ARICCIA (sreda, 25. februar 2015, RV) – Papež Frančišek in člani rimske kurije so sedaj približno na polovici postnih duhovnih vaj. Le-te potekajo v kraju Ariccia, vodi pa jih karmeličanski pater Bruno Secondin. Tema, ki jo dvakrat na dan podaja preko meditacij, se glasi: Služabniki in preroki živega Boga. Naslanja se na starozavezno zgodbo o preroku Eliju.

Kreni na vzhod in se skrij – vrniti se h koreninam
Že prvi večer je p. Secondin med uvodnim premišljevanjem udeležence duhovnih vaj povabil »k izhodu iz svoje vasi«. V središču njegove prve meditacije, ki je bila na vrsti v ponedeljek dopoldne, pa je bilo predvsem priporočilo, naj bodo v »šoli usmiljenja«, tako kot Elija, po katerega zgledu naj tudi »živijo na periferiji«. Naslov tega premišljevanja se je glasil: Kreni na vzhod in se skrij – vrniti se h koreninam. P. Secondin je izhajal iz odlomka iz 17. poglavja Prve knjige kraljev (1 Kr 17,1-17). Na podlagi slednjega je izpostavil lik preroka, ki hodi, ki nima stalnega mesta, ki se premika, da bi nekaj naredil. V tem smislu je »odličen tovariš na poti«, tudi v izkušnjah osebnega očiščevanja.

Nadalje je p. Secondin poudaril »geografijo«. Elija se je bojeval »na več frontah«. Njegova geografija nam tako govori in nas vodi nasproti periferijam, geografskim in bivanjskim; pri tem pa nas sooča z najglobljimi problemi, kot je na primer ranljivost. Da bi v polnosti razumeli poslanstvo preroka, je le tega potrebno vključiti v pravi zgodovinski kontekst. Tako se razume, da Elijeva jeza in njegov močan odziv izvirata iz spoznanja o naraščajoči verski in družbeni pokvarjenosti v Izraelu. Živi Bog je bil smatran za dobrega samo še za »nerazvito ljudstvo«. Zato se je prerok odzval tako ostro in je zagrozil, ne da bi bil k temu poslan od Boga.

Bog se je oglasil zatem in Eliju naročil, naj odide. P. Secondin je opozoril, da prerok »ne nadomešča Boga«, ampak ga mora voditi beseda, mora poslušati, biti pokoren in »pustiti, da je Bog njegov Bog«. In ta je Eliju ukazal, da se mora oddaljiti, iti proti toku, živeti samoto ter se tako očistiti, ponovno najti lastne korenine, vzroke svoje zvestobe. Odtrgati se mora od svojih načrtov in pustiti, da bo Bog deloval. Cilj je torej, da Božja ljubezen postane središče prerokovega bivanja. Ne sme prehitevati stvari in računati na takojšnje rezultate. Zaupati mora Bogu. Bog pa govori »malo in potihoma«, je še dodal p. Secondin med svojo prvo meditacijo na duhovnih vajah.

Sklenil jo je z nekaj vprašanji. Med njimi so bila: Sem v kakšnem trenutku izgubil potrpežljivost? Ohranjam svežino prve ljubezni ali je vse zbledelo? Poznam življenje na periferiji ali mi je všeč biti v središču pozornosti in časti? Zaupam v Previdnost ali sem fanatik načrtovanja in rezultatov?

Razkriti se – ne dvoumnosti in da pogumu
Naslov druge meditacije p. Secondina se je glasil: Razkriti se – ne dvoumnosti in da pogumu. Glavni poudarek le-te je bil, da je na postni poti spreobrnjenja predvsem potrebno ponovno najti najglobljo resnico nas samih in se razkriti, kar pomeni, odstraniti vse maske in dvoumnosti ter pogumno živeti pristno krščansko življenje. Svetopisemski odlomek, iz katerega je izhajal voditelj duhovnih vaj, je bilo 18. poglavje Prve knjige kraljev (1 Kr 18).

Gospod je preroka Elija poklical, naj gre ven »iz tajnosti«. Naročil mu je, naj se pokaže Ahábu. Tako se mora razkriti, soočiti se mora s tveganjem in se srečati s kraljem, katerega ima za sovražnika. To je izziv za vse v Cerkvi, ki stvari stalno odlagajo in se umikajo v ozadje. Kristjan se ne sme izmikati vedno novim pustolovščinam in se izgovarjati na grožnje, izmišljene zgodbe, pogojenost s predsodki ali koristoljubnimi »prijateljstvi in navezami«.

V 18. poglavju je k temu, da se razkrije, poklicana še ena oseba. To je Obadjá, dvorni oskrbnik, ki predstavlja razparano vest. Ni namreč pozabil na svojo pripadnost, a hkrati se ni odrekel določenim ugodnostim oblasti. Mnogi današnji ljudje so mu podobni, je poudaril p. Secondin: prestrašeni so navkljub notranjemu vzgonu, ki jih opozarja, naj branijo resnico. Tako kot Obadjáju Elija le-tem zapoveduje, naj ne preskakujejo z ene na drugo stran, naj »nehajo s temi scenami«.

V svetopisemskem odlomku sledi dogodek, ko Elija skliče ljudstvo, da bi videlo soočenje med domnevno Báalovo močjo in močjo Izraelovega Gospoda. Ljudstvo pritegne ta oblika »spektakularne vernosti«. Tudi ta pojav lahko vidimo danes, je pripomnil p. Secondin, a pri tem opozoril na pomen prerokove geste, kako se je približal ljudem, da bi jih pritegnil.

Naj moje življenje nekaj šteje – od praznih malikov k resnični pobožnosti
K podobni temi se je vrnil tudi dan kasneje, v svoji tretji meditaciji. Zastavil si je vprašanje: Imamo pogum, da se obrnemo na ljudi? Izhajajoč iz tega je p. Secondin spodbudil k premisleku o nekaterih izbirah Cerkve v današnjem času. Ob tem je poudaril, da se škandalov ne sme skrivati. Pomembno je, da so žrtve krivic deležne ozdravljenja, tudi preko ponižnosti in priznanja napak.

Tema priznanja krivde se nanaša na dogodek iz Elijeve zgodbe, in sicer na njegovo strašno dejanje, zaradi katerega so bili usmrčeni vsi Báalovi preroki. V preteklosti je tudi Cerkev zakrivila veliko nasilja, danes pa se nasilje lahko izraža v drugačnih oblikah. Na primer z uporabo uničujoče moči jezika ali novih sredstev družbenega obveščanja: »Včasih tipkovnica lahko ubije prej kot meč!«

Vse to je povezano s še eno držo, ki je nujna za spreobrnjenje. Po pogumu, da se razkrijemo, da si povemo resnico o sebi, da odvržemo maske, ki mrtvičijo našo vest, se je potrebno napotiti na »steze svobode«. To pomeni prenehati omahovati med različnimi stranmi in pustiti prostor Bogu. Hrupno, praznoverno bogoslužje, na katerega lahko naletimo še danes, ne gradi prave vere, je prepričan p. Secondin. Danes imamo dolg seznam malikov, na njem so med drugim ponos, ambicije, omika in kariera. Toda vseeno ne smemo dvomiti o Božjem usmiljenju. Usmiljenje je njegov odgovor, ki vse preoblikuje.

Četudi se ljudstvo ne odziva na potrebo, da bi se vrnilo k svoji identiteti, se Bog ne zboji. On »ostane zvest in razpoložljiv«. Bog je vedno »objem usmiljenja«. Zato je treba uporabljati razumne strategije in moč jezika simbolov, da bi prebudili vest ljudi, tako kot je to storil Elija. Da bi to zmogli, pa se je potrebno prej med drugim vprašati: Naša srca zares pripadajo Gospodu? Se zadovoljimo z zunanjimi držami? Je naša molitev drzna in prosi za dobro ljudstva?