P. Jože Pucelj DJ: Ko bi ljubezni ne imel... Antropološke osnove spolnosti

3. ANTROPOLOŠKE OSNOVE SPOLNOSTI
Spolnost kot govorica
Človek je v svojem bistvu dialoško bitje - njegov osebni jaz nagovarja drugega in želi biti nagovorjen. Že otrok se pravilno razvija le, če ima stalen čustven odnos z določeno osebo. V stik z drugimi prihaja po besedni in nebesedni govorici s pomočjo svoje telesnosti. Nebesedna govorica je izrazno močnejša od besede. Kaj vse pove pogled, izraz obraza, stisk roke, poljub, objem in končno spolna združitev, ki izraža predanost moža in žene. »Čudež spolnosti je v tem, da je telo sposobno izraziti ljubezen s poljubom ali lahnim gibom roke, da telo samo po sebi govori, da je sámo beseda ljubezni«, je zapisal Theodor Bovet.

Pri človeški spolnosti ne gre v prvi vrsti za užitek oziroma sprostitev nagonske napetosti, ampak za komunikacijo z drugim. Cilj zdravega spolnega vedenja je vedno 'ti', užitek nastopa kot spremljajoči pojav. Kjer gre le za užitek in sprostitev, človek občuti praznino.

Zlasti v zakonu pride lahko do spolnih motenj, še zlasti pri ženi, če ima občutek, da je predmet naslade, ne pa ljubljena oseba. Elisabeth Lukas piše o zakonskem paru, ki je prišel k njej na svetovanje. Mož se je pritoževal, da se žena izmika spolnim odnosom. Bil je zaradi tega zelo prizadet. Ko pa ga je vprašala, če bi se bil pripravljen vzdržati odnosov v primeru, da bi bila žena bolna, je mož pritrdilno odgovoril. Svetovala mu je, naj skuša razumeti, da ima žena določene psihične težave in jih vzame kot nekakšno bolezen. Poleg tega je obema naročila, naj si vzameta čas za pogovor, gresta skupaj na sprehod - skratka naj poglobita medsebojne vezi. Čez nekaj časa sta se oba prišla zahvalit, da ni več težav pri spolnosti. Ko je žena videla, da možu ne gre le za spolnost, ampak da jo ceni kot osebo, je njena 'frigidnost' minila. Za Pavla Brajšo je spolnost »življenjski odnos«. Trdi, da »seks izgubi svojo temeljno lastnost neposredne in spontane življenjske aktivnosti v dvoje, če postane blago, ki ga je mogoče kupiti, ali tehnika, ki se je lahko naučimo«.

Različnost med moškim in žensko
Za današnji čas je značilna težnja po enakosti. Ljudje nočemo priznati razlik med nami - vsi vse znamo, smo za vse sposobni. Kakor ni več starih mam in očetov, ker ne priznavamo starosti, tako skušamo zakrivati razlike med spoloma.

Doživljamo Prokrustovo zgodbo iz stare Grčije. Prokrust je bil ropar, ki je napadal mimoidoče. Doma je vsakega vrgel na posteljo; če je bil predolg, mu je odsekal tisti del, ki je bil predolg. Če pa je bil prekratek, ga je toliko časa nategoval, da je revež v bolečinah umrl. Tako se po eni strani 'civilizirani' človek bori za čim več svobode, po drugi strani pa sam sebe polaga na Prokrustovo posteljo enakosti za vsako ceno. Na to zahtevo je med drugim pokazala psihoterapevtinja Christa Meves. Naslanjajoč se na priznane znanstvenike, zavrača trditev, da bi bila moški in ženska po naravi enaka, razlike pa naj bi bile le posledica kulturnega razvoja. Pri poskusih s štiriletnimi otroki Bušmanov so ugotovili, da so se dečki igrali igre, kjer sta bila poudarjena tekma in boj, deklice pa so v glavnem plesale, ali se igrale igre, ki so zahtevale sodelovanje.

Znanstveniki so tako ugotovili, da imajo moški bolj razvito desno polovico možganov, ženske pa levo. Zato imajo moški večinoma boljšo prostorsko orientacijo in so sposobnejši za tehniko (v desni polovici so centri za te dejavnosti), ženske pa so bolj nadarjene za jezike in so zgovornejše. Že pri dojenčkih se kaže, da deklice hitreje reagirajo na zvočne dražljaje, dečki pa na vizualne. Ženske bolj privlačijo konkretne osebe, stvari, moške pa abstraktne. Ženske so tudi zgovornejše od moških in imajo večje sposobnosti vživeti se v drugega. Tudi v agresivnosti se kažejo ženske drugačne od moških. Bolj so nagnjene k intrigam in zakulisnim igram, moški pa k neposredni napadalnosti. Medtem ko moški razmišljajo s sklepanjem, ima ženska sposobnost neposrednega intuitivnega dojemanja. Prav tako so ženske bolj kot moški nagnjene k skrivnostnemu, presežnemu, magičnemu.

Christa Meves glede na te razlike povzema sklep, da smo ustvarjeni za dopolnjujoče se partnerstvo. »Če to razumemo, bomo razumeli, zakaj ne uspejo novi družbeni poskusi, ker gredo mimo dane in načrtovane resničnosti...«

Često vidimo v zadnjih letih naslednji pojav: mlade žene so se zaradi uživanja življenja in poklica prostovoljno odrekle zakonu in otrokom, kasneje pa trpijo zaradi depresij.