Papež Frančišek in sredine kateheze o družini

VATIKAN (nedelja, 22. februar 2015) – Tema družine je že od vsega začetka v središču pontifikata papeža Frančiška. Letošnji postni čas obhajamo med dvema sinodama, posvečenima družini, zato smo v tem času še bolj povabljeni, da se zaustavimo ob premišljevanju o družini ter v molitvi zanjo. Pri tem so nam lahko v pomoč sredine kateheze svetega očeta, ki so bile v zadnjih mesecih posvečene družini.    

»Utelešenje Božjega Sina odpira nov začetek v vesoljni zgodovini. In ta nov začetek se zgodi v naročju neke družine, v Nazaretu. Jezus se je rodil v družini« (Kateheza 17. 12. 2015). Izhajajoč iz teme o Sveti Družini, je sveti oče v dosedanjih katehezah razmišljal o liku matere, očeta, otrok ter bratov in sester. Svoja evangeljska razmišljanja umesti v aktualen kulturni, zgodovinski in družbeni kontekst. Če po eni strani družina predstavlja izraz Božje ljubezni do ljudi, dar upanja, je po drugi strani tudi temeljno jedro naše družbe.

Tako je ob Mariji, Jožefu in Jezusu papež Frančišek v prvi januarski katehezi govoril o materi: »Vsaka človeška oseba dolguje življenje materi. Skoraj vedno ji mnogo dolguje tudi glede svojega nadaljnjega življenja, glede človeške in duhovne vzgoje. Vendar pa je za mater, čeprav je zelo povzdignjena s simboličnega zornega kota, malo posluha in se ji malo pomaga v vsakdanjem življenju, malo se upošteva njeno središčno vlogo v družbi. Še več, pogosto se pripravljenost mater za žrtvovanje za lastne otroke izkorišča, da bi se tako 'privarčevalo' pri stroških družbe.« Nadalje je papež poudaril, da so matere »najmočnejši protistrup za širjenje egoističnega individualizma.« Pojasnil je, da individuum pomeni tisto, kar se ne more razdeliti. Matere pa se 'razdelijo,' najprej takrat, ko v sebi nosijo otroka, da bi ga dale na svet in ga vzgojile. »Družba brez mater bi bila nečloveška družba, kajti matere znajo vedno, tudi v najtežjih trenutkih, pričevati o nežnosti, predanosti in moralni moči... Matere pogosto posredujejo tudi najgloblji smisel za versko prakso. V prve molitve, prva dejanja pobožnosti, ki se jih nauči otrok, je vrisana vrednost vere v življenju človeka.« Papež je še dodal, da je tudi Cerkev naša mati. »Mi nismo sirote, imamo mater. Smo otroci Cerkve, otroci Matere Marije in otroci naših mater« (Kateheza 7. 1. 2015).

V naslednjih dveh katehezah je sveti oče spregovoril o liku očeta: »Problem naših dni ni več toliko vsiljiva navzočnost očetov, ampak prej njihova odsotnost, njihov beg. Očetje so včasih tako osredotočeni nase, na svoje delo in včasih na svoje individualne uresničitve, da pozabijo tudi na družino. Otroke in mlade pa pustijo same« (Kateheza 28. 1. 2015). »Najpomembnejše je, da je oče navzoč v družini. Da je blizu ženi, s katero deli vse: veselje in trpljenje, napor in upanje. In da je prisoten pri odraščanju otrok: ko se igrajo in ko delajo, ko so brezskrbni in ko jim je težko, ko govorijo in ko molčijo, ko upajo in ko jih je strah, ko naredijo napačen korak in ko ponovno najdejo pot. Oče mora biti vedno navzoč,« je poudaril papež in pojasnil, da 'biti navzoč' ne pomeni kontrolirati, kajti pretirano nadzorovanje otrokom ne omogoči odraščanja (Kateheza 4. 2. 2015).

»Otroci so veselje družine in družbe. Niso problem reproduktivne biologije in ne eden od mnogih načinov samouresničenosti.« Tako je zbrane na trgu svetega Petra sveti oče nagovoril prejšnjo sredo, ko je katehezo namenil razmišljanju o otrocih. Poudaril je, da niso last staršev: »Otroci so dar. Vsak je edinstven in neponovljiv ter obenem svojevrstno povezan s svojimi koreninami. Biti sin in hči po Božjem načrtu pomeni v sebi nositi spomin in upanje ljubezni, ki se je uresničila tako, da je prižgala življenje drugega človeškega bitja. Otroka se ljubi, ker je otrok: ne zato, ker je lep, zdrav in priden; ne zato, ker misli kot jaz ali uteleša moje želje. Otrok je otrok: življenje, rojeno iz nas, a namenjeno njemu, za njegovo dobro, za dobro družine, družbe in celotnega človeštva. Od tu tudi izhaja globina človeške izkušnje biti sin in hči, ki nam omogoča odkriti najbolj zastonjsko razsežnost ljubezni, nad katero se nikoli ne nehamo čuditi. Je lepota tega, da smo prvi ljubljeni, še preden se rodimo, preden smo storili karkoli, da bi si to ljubezen zaslužili, preden smo znali govoriti in razmišljati, celo preden smo prišli na svet! Biti otroci je temeljni pogoj za spoznanje ljubezni Boga, ki je zadnji izvor tega pristnega čudeža. V dušo vsakega otroka, še tako ranljivega, Bog vtisne pečat te ljubezni, ki je osnova za njegovo osebno dostojanstvo, dostojanstvo, ki ga nič in nihče ne bo mogel uničiti« (Kateheza 11. 2, 2015).

Sveti oče pa je spomnil tudi na pomen odnosa med otroci in starši: spoštovati očeta in mater je nekaj svetega. »Krepostna vez med generacijami je zagotovilo prihodnosti in zagotovilo zares človeške zgodovine. Družba, v kateri otroci ne spoštujejo staršev, je družba brez spoštovanja. Napolnila se bo z izsušenimi in pohlepnimi mladimi. A tudi družba, ki se ne želi obdati z otroki, ki jih smatra predvsem kot skrb, breme, tveganje, je depresivna družba« (Kateheza 11. 2, 2015).