Sveti oče: Pot postnega časa – do Boga in do bližnjega

VATIKAN (petek, 20. februar 2015, RV) – Kristjani so še zlasti v postnem času poklicani dosledno živeti ljubezen do Boga in do bližnjega. To je bil eden izmed ključnih poudarkov homilije papeža Frančiška med današnjo jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte.

Resnični post prihaja iz srca
Izhajal je iz odlomka iz knjige preroka Izaije, v katerem se ljudstvo pred Gospodom pritožuje, ker se ne zmeni za njihov post. Takoj na začetku je poudaril, da je potrebno razlikovati med formalnim in resničnim. Za Gospoda post ni »ne jesti mesa«, a nato »prepirati se ter izkoriščati svoje delavce«. Zato je Jezus grajal farizeje, ki so na zunaj spoštovali predpise, a v njihovih srcih ni bilo resnice. Post, kakršnega želi Jezus, je tisti, ki razveže krivične verige, ki povrne svobodo zatiranim, ki obleče gole, ki udejanja pravičnost. Samo to je po papeževih besedah resnični post – post, ki ni zgolj zunanji, ampak prihaja iz srca.

»Ne morem reči: 'Ne, jaz izpolnjujem prve tri zapovedi, preostale pa bolj ali manj.'« Božje zapovedi zadevajo tako Boga kot bližnjega. Eno brez drugega ne gre. »So enotne: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta enotnost. Če hočeš delati pokoro, resnično in ne formalno, jo moraš delati pred Bogom ter tudi s svojim bratom, z bližnjim.«

Zelo težak greh je izkoriščati Boga, da bi zakril krivico
Apostol Jakob pravi, da ima človek lahko veliko vero, a da je ta brez del mrtva, ne služi ničemur. Tistega, ki gre vsako nedeljo k maši in obhajilu, je torej treba vprašati: Kakšen pa je tvoj odnos s tvojimi podrejenimi? Jim plačuješ na črno? Jim daješ pošteno plačo? Plačuješ prispevke za njihovo pokojnino? Za zdravstveno zavarovanje?

Tako je našteval papež Frančišek in pripomnil, da mnogo vernih moških in žensk deli Božje zapovedi. Dajejo miloščino, Cerkvi nakazujejo denar, a v svoji Cerkvi, v svojem domu, med tistimi, ki so odvisni od njih, pa naj bodo to otroci, stari starši ali podrejeni – je pojasnjeval papež – niso ne velikodušni in ne pravični. »Ne moreš pošiljati darov Cerkvi na račun krivic, ki jih delaš svojim podrejenim. To je zelo težak greh: to pomeni izkoriščati Boga, da bi zakril krivico.«

Pot postnega časa – do Boga in do bližnjega
O tem nam danes v Gospodovem imenu govori prerok Izaija. Dober kristjan ni nekdo, ki ni pravičen do oseb, odvisnih od njega. Dober kristjan tudi ni nekdo, ki se ne odreče nečemu nujnemu zanj, da bi to dal tistemu, ki potrebuje. Pot postnega časa, je še enkrat spomnil papež Frančišek, je dvojna. Do Boga in do bližnjega. Samo tako je resnična in ne zgolj formalna. Postni čas ne pomeni le ne jesti mesa ob petkih, narediti kaj majhnega in ob tem spodbujati egoizem, izkoriščanje bližnjega, zanemarjanje ubogih.

Papež Frančišek je navedel primer nekoga, ki potrebuje zdravstveno pomoč in gre zato v bolnico. Ker je član bolniške blagajne, pride takoj na vrsto. To je nekaj dobrega, je komentiral sveti oče, za to se lahko zahvališ Gospodu. Toda, ali se ob tem spomniš vseh tistih, ki nimajo istega socialnega odnosa z bolnico in morajo čakati šest, sedem ali osem ur za nekaj, kar je prav tako urgentno? V Rimu je veliko ljudi, ki živijo na tak način.

Je v tvojem srcu prostor za tiste, ki ne izpolnjujejo zapovedi?
Postni čas služi, da bi se spomnili nanje. Kaj lahko storim za otroke, za ostarele, ki nimajo možnosti zdravniškega pregleda? Ki morda čakajo osem ur, nato pa jim rečejo, naj se vrnejo čez en teden? Kaj delaš za te ljudi? Kakšen bo tvoj postni čas? Je v tvojem srcu prostor za tiste, ki ne izpolnjujejo zapovedi? Ki so se zmotili, ki so v zaporu?

Vsa ta vprašanja je izpostavil papež Frančišek. Nato je homilijo zaključil: »Če ti nisi v zaporu, je to zato, ker ti je Gospod pomagal, da nisi padel. Imajo jetniki prostor v tvojem srcu? Moliš zanje, da bi jim Gospod pomagal spremeniti življenje?« »Gospod, spremljaj našo pot postnega časa, da bi se zunanje spoštovanje predpisov ujemalo z globoko prenovo Duha. Naj nam Gospod podari to milost.«