S papežem Frančiškom skozi minuli teden (od 9. do 14. februarja 2015)

Splošna avdienca: O otrocih kot daru in spoštovanju staršev
»Otroci so veselje družine in družbe. Niso problem reproduktivne biologije in ne eden od mnogih načinov samouresničenosti. Še toliko manj so last staršev. Otroci so dar.« Tako je dejal papež Frančišek med sredino splošno avdienco. Katehezo je namenil otrokom. Prisluhnimo nekaterim njegovim mislim: »Otroci so dar. Vsak je edinstven in neponovljiv ter obenem svojevrstno povezan s svojimi koreninami. Biti sin in hči po Božjem načrtu pomeni v sebi nositi spomin in upanje ljubezni, ki se je uresničila tako, da je prižgala življenje drugega človeškega bitja, originalnega in novega. Otroka se ljubi, ker je otrok: ne zato, ker je lep, zdrav in priden; ne zato, ker misli kot jaz ali uteleša moje želje. Otrok je otrok: življenje, rojeno iz nas, a namenjeno njemu, za njegovo dobro, za dobro družine, družbe in celotnega človeštva.

Papež je spomnil na četrto zapoved: »Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog« (2 Mz 20,12). Krepostna vez med generacijami je »zagotovilo prihodnosti« in »zagotovilo zares človeške zgodovine«. Družba, v kateri otroci ne spoštujejo staršev, je družba brez spoštovanja. »Ko se ne spoštujejo starši, se izgubi lastno spoštovanje!« Družba se bo napolnila z izsušenimi in pohlepnimi mladimi. Družba, ki je skopa z rojstvi, ki se ne želi obdati z otroki, ki jih smatra predvsem kot skrb, breme, tveganje, je depresivna družba. »Pomislimo na mnoge družbe tu v Evropi,« je pozval papež. »To so depresivne družbe, ker ne želijo otrok, nimajo otrok, raven rojstev ne dosega niti enega odstotka. Zakaj? Vsak naj pomisli in odgovori … Če se na družino, ki ima veliko otrok, gleda kot na breme, nekaj ni v redu.«

Konzistorij: Reforma ni namenjena sama sebi
V četrtek in petek je v sinodalni dvorani potekal konzistorij. Kardinalski zbor je bil seznanjen s potekom dela sveta devetih kardinalov, ki se posveča pripravi nove apostolske konstitucije o reformi rimske kurije. Uvodni nagovor je imel papež Frančišek. Dejal je: »Reforma ni namenjena sama sebi, ampak je sredstvo za močno krščansko pričevanje, za podporo učinkovitejše evangelizacije, za pospeševanje rodovitnejšega ekumenskega duha, za spodbudo bolj konstruktivnega dialoga z vsemi. Reforma, ki jo je želela večina kardinalov na kongregacijah pred konklavom, bo morala še bolj izpopolniti samo identiteto rimske kurije oziroma identiteto pomoči Petrovemu nasledniku pri opravljanju njegove pastoralne službe za dobro vesoljne Cerkve in lokalnih Cerkva. Gre za delo, s katerim se krepi edinost vere in občestva Božjega ljudstva in se pospešuje poslanstvo, ki je lastno Cerkvi v svetu.«

Papež med javnim konzistorijem: Ljubezen je …
»Ljubiti to, kar je veliko, ne da bi zanemarili to, kar je majhno. Ljubiti male stvari na obzorju velikih … Znati ljubiti z dobrotljivimi gestami. Dobrotljivost je trden in stalen namen, da bomo imeli radi vedno in vse, tudi tiste, ki nas nimajo radi.« Besede o ljubezni so iz papeževega nagovora med sobotnim konzistorijem, ko je umestil nove kardinale. Izhajal je iz Pavlovega Prvega pisma Korinčanom. Ljubezen »ni nevoščljiva«, »se ne ponaša«, in »se ne napihuje«. To je zares čudež ljubezni, je dejal papež, kajti ljudje smo nagnjeni k nevoščljivosti in ponosu. Na to skušnjavo niso imuni niti cerkveni dostojanstveniki. A ravno zato lahko še toliko bolj izstopa božja moč ljubezni, ki spreminja srce, tako da nisi več ti, ki živiš, ampak Kristus živi v tebi. »Jezus je ves ljubezen.«

Ljubezen »ni brezobzirna« in »ne išče svojega«. Po Frančiškovih besedah to pomeni, da kdor živi v ljubezni, ni osrediščen nase. Kdor je samo-osrediščen, temu neizogibno manjka spoštovanje, česar se pogosto niti ne zaveda, kajti »spoštovanje« pomeni upoštevati drugega, njegovo dostojanstvo, njegove pogoje, njegove potrebe. Kdor je samo-osrediščen neizogibno išče svoj interes, ki je lahko prekrit s plemenitimi prevlekami. »Ljubezen pa te razsredišči in te postavi v resnično središče, ki je samo Kristus.«

Da bi spoznali Boga, se moramo podati na pot
Ob koncu pregleda papeških dogodkov v minulem tednu, prisluhnimo še Frančiškovim besedam iz ene od homilij v Domu svete Marte: »Kdor se ne poda na pot, nikoli ne bo spoznal podobe Boga, nikoli ne bo našel Božjega obličja. Sedeči kristjani, mirni kristjani ne bodo spoznali Božjega obličja: ne poznajo ga. Pravijo: 'Bog je takšen in takšen …' Vendar ga ne poznajo. Ti mirni. Da bi hodili, je nujen tisti nemir, ki ga je Bog sam položil v naša srca in ki nas vodi naprej, da ga iščemo.«