Deset let po smrti ustanovitelja gibanja Občestvo in osvoboditev

VATIKAN (četrtek, 12. februar 2015, RV) – 22. februarja bo minilo deset let, odkar je umrl duhovnik Luigi Giussani, ustanovitelj gibanja Občestvo in osvoboditev. Tajnik Papeške komisije za Latinsko Ameriko, prof. Guzman Carriquiry, je ob obletnici zapisal, da se poznanstva z njim spominja z ganjeno hvaležnostjo. Giussani in Carriquiry sta se prvič srečala, ko je slednji kot podtajnik Papeškega sveta za laike sledil postopku priznanja gibanja s strani papeža.

Srečanje z Giussanijem – presenetljiv objem človečnosti
»Presenetljiv objem človečnosti«: to so besede, s katerimi profesor opisuje prve vtise ob njunem srečanju. V tistem obdobju je menil, da je »njegovo krščansko ogrodje« že utrjeno. Toda ob Giussaniju je izkusil presenečenje, polno navdušenja, saj mu je srečanje z njim med drugim »jasneje osvetlilo naravo krščanskega dogodka« in mu dalo »večjo razumnost, lepoto in privlačnost«.

Poslušnost nauku Petrovih naslednikov
Ko je sledil postopku, je Carriquiry jasno zaznal tudi odnos velikega spoštovanja med Giussanijem in sv. Janezom Pavlom II., in sicer še preden je ta postal papež. Enako je kasneje veljalo tudi za Josepha Ratzingerja. Giussani je vzgajal k pozorni in razumni poslušnosti nauku Petrovih naslednikov. Hkrati pa je k njemu dejavno prispeval. Navsezadnje je tudi Jorge Mario Bergoglio zatrdil, da je bilo prav branje Giussanijevih besedil pomembno za njegovo duhovniško življenje.

Vzgajati k pravi krščanski izkušnji
Tajnik Papeške komisije za Latinsko Ameriko nadalje spominja, da Giussani ni nikdar imel namena ustanoviti gibanja. Ni želel drugega, kot vzgajati k pravi krščanski izkušnji. Vedno je bil pozoren predvsem na osebo. Pazil je, da »rušilna moč karizme ne bi postala shema in institucija«. Ni prenesel, da bi se zadovoljili s tistim, kar se smatra za »že pridobljeno«. Zmeraj je bil pripravljen na nov začetek. Prav njegova izkušnja je nato »pomagala mnogim drugim gibanjem in skupnostim, vključno s cerkvenim naukom, da so doumeli dar ter pomen novih generacij moških in žensk, ki ponovno odkrivajo hvaležnost, radost, resnico in lepoto krščanskega bivanja«. Ti zanj tudi povsod pričujejo in prepričljivo utemeljujejo vzroke za dar, ki so ga prejeli in ga ponujajo.

Giussanijeva karizma se širi po nepredvidljivih poteh
Carriquiry piše, da je ganljivo, kako Giussanijeva karizma presega okvire gibanja Občestvo in osvoboditev. Širi se po nepredvidljivih poteh. V mnogih osebah, tudi »oddaljenih«, vzbuja vprašanja, razmišljanja in pričakovanja. K temu je veliko prispevala izdaja njegovih zapisov v različnih jezikih. Profesor navaja primer latinskoameriškega okolja, v katerem je veliko škofov, duhovnikov, verskih skupnosti, politikov, akademikov, mladinskih skupin, ki o Giussaniju govorijo z občudovanjem in hvaležnostjo, ne da bi ga kadarkoli osebno srečali ali prišli v stik z njegovim gibanjem. Tako so njegove zamisli postale »dediščina celotne Cerkve«.