Pri papežu člani Papeškega inštituta za arabske in islamske študije

VATIKAN (sobota, 24. januar 2015, RV) – Sveti oče se je danes sestal s člani Papeškega inštituta za arabske in islamske študije, ki letos praznuje petdeset let delovanja. V zadnjih letih se je kljub nekaterim nerazumevanjem in težavam naredilo nekaj korakov naprej v medverskem dialogu z verniki islama, je papež Frančišek dejal v nagovoru in dodal, da je pri tem bistvenega pomena »poslušanje«. Ta ni samo »nujni pogoj« v procesu vzajemnega razumevanja in mirnega sobivanja, ampak je tudi »pedagoška dolžnost«, da bi bili sposobni priznavati vrednote drugih, razumeti skrbi, ki so v njihovih zahtevah, in bi uveljavili skupna prepričanja. Za vse to pa je potrebna ustrezna formacija, da bi, trdni v lastni identiteti, lahko rasli v medsebojnem razumevanju. Papež je pri tem pozval k pazljivosti, da ne bi padli v »spravljiv sinkretizem«, ki pa je v bistvu »totalitarizem brez vrednot«. Zato je na prvem mestu pomembno, da se vrnemo k temeljem.

»Ko se približamo osebi, ki s prepričanjem izpoveduje svojo vero, nas njeno pričevanje in razmišljanje pozivata k odgovoru in usmerjata, da se vprašamo o naši lastni duhovnosti. Na začetku dialoga je torej srečanje. Tu se rodi prvo poznavanje drugega,« je zatrdil papež. Če izhajamo iz predpostavke o skupni pripadnosti človeški naravi, se lahko presežejo vsi predsodki in lažnosti ter se začne razumeti drugega v skladu z novo perspektivo.

Po Frančiškovih besedah gre v tej smeri tudi zgodovina Papeškega inštituta za arabske in islamske študije. Slednji se ne omeji na površinsko sprejemanje povedanega, s čimer bi dajal prostor stereotipom in predsodkom. Akademsko delo raziskuje vire, zapolnjuje vrzeli, analizira etimologijo, ponuja hermenevtiko dialoga. Z znanstvenim pristopom, ki je navdihnjen z osuplostjo in s čudenjem, ne izgubi kompasa vzajemnega spoštovanja. »S temi predpostavkami se po prstih približuje drugemu, ne da bi dvigoval prah, ki bi zameglil pogled.«

Petdeset let tega papeškega inštituta v Rimu kaže, koliko je vesoljna Cerkev v duhu pokoncilske prenove dojela potrebo bo inštitutu, ki bi bil eksplicitno namenjen raziskovanju in formaciji oseb za delo na področju dialoga z muslimani. Papež je dodal, da se ta potreba morda bolj kot kdajkoli prej čuti ravno zdaj, kajti »najučinkovitejši protistrup vsaki obliki nasilja je vzgoja za odkrivanje in sprejemanje različnosti kot bogastva in rodovitnosti«.

Ta naloga ni preprosta in se po papeževem prepričanju rodi in zori iz močnega čuta odgovornosti. »Islamsko krščanski dialog na poseben način zahteva potrpežljivost in ponižnost, ki spremljata poglobljen študij, kajti približevanje in improvizacija sta lahko kontraproduktivni ali celo vzrok zadrege in nelagodnosti.« Potrebno je trajno in stalno prizadevanje, da se na koncu ne bi znašli nepripravljeni v različnih situacijah in kontekstih. Zato pa je potrebna posebna priprava, ki se ne omejuje na sociološke analize, ampak ima značilnosti poti, na kateri se pripadniki verstev, čeprav na različne načine, sklicujejo na Abrahamovo duhovno očetovstvo. »Kultura in vzgoja nista sekundarni v pravem procesu približevanja k drugemu, ki v vsaki osebi spoštuje njeno življenje, njeno fizično integriteto, njeno dostojanstvo in pravice, ki iz njega izvirajo, njen sloves, njeno lastnino, njeno etično in kulturno identiteto, njene ideje in njene politične izbire,« je še dejal papež.