TACLOBAN (sobota, 17. januar 2015, RV) – »Imamo velikega duhovnika,
ki lahko ima sočutje z našimi slabostmi. Jezus je kot mi. Jezus je živel kot mi in
nam je enak v vsem, razen v grehu, kajti on ni bil grešnik.« A da bi nam bil
še bolj podoben, je prevzel nase naše grehe. O tem nam govori sveti Pavel v pismu
Hebrejcem, je dejal papež Frančišek med homilijo med sveto mašo, ki jo je daroval
ob letališču v mestu Tacloban. Današnji dan apostolskega potovanja je bil posvečen
obisku krajev, ki jih je lani opustošil tajfun Jolanda. Zaradi slabega vremena je
bil program obiska žal okrnjen. Že dopoldne med sveto mašo je močno deževalo, tako
da je sveti oče čez mašna oblačila moral nadeti še nepremočljiv dežni plašč – enakega,
kot ga je imelo tudi nekaj sto tisoč zbranih vernikov. Papež Frančišek ni izrekel
vnaprej pripravljene pridige, ampak je zbrane raje nagovoril s spontanimi besedami
v španščini, ki so bile nato simultano prevedene v angleški jezik.
Tu sem, da bi bil z vami
»Jezus vedno hodi pred nami,« je poudaril.
Ko gremo preko križa, je preko tega križa pred nami šel on. Štirinajst mesecev po
tajfunu Jolanda tako vemo, da se naša vera ne bo zmanjšala, ker je Jezus bil tukaj
pred nami. V svojem trpljenju je vzel nase tudi vso našo bolečino. Zato nas tudi lahko
razume.
Papež Frančišek je nato povedal, da se je odločil priti na Filipine že v dneh, ko je iz Rima gledal katastrofo, ki se je zgodila. »Tu sem, da bi bil z vami – malo pozno, a prišel sem. Prišel sem vam povedat, da je Jezus Gospod. Nikoli nas ne zapusti.« Lahko sicer ugovarjamo, da nas je zapustil, ker smo izgubili mnogo stvari: dom, svoje življenje. »Toda Jezus je tam, pribit na križ, in od tam nas ne zapusti.« Naš Gospod joče skupaj z nami in hodi z nami v najtežjih trenutkih življenja.
Kristus razume, ker je sam vse prestal
»Mnogi med vami so izgubili vse. Ne vem, kaj naj
vam rečem. Toda Gospod ve, kaj vam reči.« Mnogi, je nadaljeval papež, ste Gospoda
vprašali: »Zakaj?« In Kristus je vsakomur, vsakemu srcu, odgovoril s svojim
srcem na križu. »Ne vem, kaj drugega naj vam rečem,« je ponovil papež in
dodal, da lahko le ostane tiho in jih spremlja s svojim srcem. Potem je ponovno spodbudil,
da bi gledali Kristusa, ki razume, ker je sam šel skozi iste preizkušnje. Poleg križa
je tudi njegova Mati. Kadar zelo trpimo in ne razumemo več ničesar, smo kot majhni
otroci. Vse, kar lahko storimo je, da se trdno oprimemo njene roke in ji rečemo: »Mami.«
Tako kot naredi otrok, ko ga je strah.
Papež je nato povabil k tišini, v kateri so skupaj pogledali Kristusa na križu. »On nas razume, ker je sam vse prestal. Poglejmo našo Mati, kot majhen otrok se pustimo oviti v njen plašč in ji z odprtim srcem recimo 'mama'.« Zavedajmo se, da imamo mamo Marijo in starejšega brata Jezusa. Nismo sami. Tu so nato še tisti mnogi bratje, ki so v trenutkih katastrofe priskočili na pomoč. Pa tudi med seboj se lahko bolj počutimo kot bratje in sestre ravno zaradi medsebojne pomoči.
Pojdimo naprej kot bratje in sestre
»To prihaja iz mojega srca. Odpustite mi, če nimam
drugih besed, da bi se izrazil.« Tako je papež Frančišek zaključil. »Prosim
vas, vedite, da vas Jezus nikoli ne zapusti. Vedite, da vas Marijina nežnost nikoli
ne zapusti. Ostajajoč pod njenim plaščem in z močjo, ki izhaja iz Jezusove ljubezni
na križu, pojdimo naprej in hodimo skupaj kot bratje in sestre v Gospodu.«
Molitev po sveti maši
Na koncu svete maše v Taclobanu je papež Frančišek
izrekel zahvalno molitev: »Ravnokar smo obhajali trpljenje, smrt in vstajenje
Jezusa Kristusa. Jezus hodi pred nami, on je pred nami šel na pot. Spremlja nas vsakič,
ko se zberemo, da bi molili in maševali. Hvala Ti, Gospod, da si z nami danes. Hvala
Ti, Gospod, da z nami deliš našo bolečino. Hvala Ti, Gospod, da nam daješ to priložnost.
Hvala Ti, Gospod, za tvoje veliko usmiljenje. Hvala Ti, Gospod, da si hotel biti kot
eden izmed nas. Hvala Ti, Gospod, ker si nam vedno blizu, tudi v trenutkih križa.
Hvala Ti, Gospod, da nam daješ upanje. Gospod, naj nam upanje ne bo nikoli odvzeto.
Hvala ti, Gospod, da si se nas spomnil v najtemnejših trenutkih svojega življenja,
na križu, in nam zapustil svojo Mater, tvojo Mater. Hvala Ti, Gospod, da nas nisi
pustil sirote.«
Predhodno pripravljena homilija
»V to mesto, ki ga je pred štirinajstimi meseci
opustošil tajfun Jolanda, sem prišel, da bi bil z vami. Prinašam vam ljubezen očeta,
molitve celotne Cerkve, obljubo, da niste pozabljeni, ko nadaljujete obnovo.«
S temi besedami pa je papež Frančišek začel homilijo, ki jo je predhodno pripravil
za današnjo sveto mašo v Taclobanu in ki jo je kasneje izročil v branje. Izpostavil
je tolažilne besede iz pisma Hebrejcem, da je Jezus Kristus veliki duhovnik, ki nam
nudi usmiljenje, milost in pomoč v vsem, kar potrebujemo (Heb 4,14-16), in tudi besede
iz Markovega evangelija, da Jezus ozdravlja naše rane, odpušča naše grehe in nas kliče,
naj bomo njegovi učenci (Mr 2,14). »Hvalimo ga zaradi njegove ljubezni, njegovega
usmiljenja in njegovega sočutja. Hvalimo našega velikega Boga!«
Vstajenje se zgodi šele po križu
Nato je papež Frančišek spomnil na tajfun. Ta vihar,
močnejši od kateregakoli prej zabeleženega na planetu, je bil premagan z najmogočnejšo
silo vesolja – z Božjo ljubeznijo. »To dopoldne smo tukaj, da bi pričevali o tej
ljubezni, o njeni moči, da smrt in uničenje preoblikuje v življenje in občestvo.«
Vstajenje, ki je naše upanje, se zgodi šele po križu, je spomnil papež Frančišek.
Zatem je zatrdil, da so se pri sveti maši zbrali, da bi molili za vse, ki so umrli,
za še vedno pogrešane in za ranjene. Ostajata žalost in bolečina. A v prihodnost je
treba gledati z očmi vere: »Naša bolečina je seme, ki bo nekega dne prišlo ven
v veselju, katerega je Gospod obljubil tistim, ki so verjeli njegovim besedam: 'Blagor
žalostnim, kajti potolaženi bodo.' (Mt 5,4)«
Naša moč je bil Bog
V preteklih mesecih, ki so bili resnično težki, je
bil Bog naša moč. Navkljub izgubljenim življenjem, trpljenju, uničenju, se še vedno
lahko zberemo in se mu zahvalimo, je nadaljeval papež. »Vemo, da On skrbi za nas;
vemo, da imamo v Jezusu, njegovem Sinu, velikega duhovnika, ki ima lahko sočutje z
našo bolečino, ki lahko trpi z nami. Sočutje Boga, njegovo trpljenje skupaj z nami,
daje pomen in večno veljavo našim prizadevanjem.«
Zahvala: Ste ponos Cerkve, ste ponos vašega
naroda
»Najvišjemu Bogu se zahvalimo tudi za vse, kar
je bilo narejeno, da bi pomagali, obnovili, podpirali v teh mesecih stiske.«
Sveti oče je spomnil na tiste, ki so sprejeli družine, ostarele, mlade in jim ponudili
zatočišče. Na tiste, ki so se zavzeli za vse, ki so ostali brez strehe nad glavo,
sami, na sirote. Na duhovnike, redovnike in redovnice, ki so dali vse, kar so mogli.
Papež se je zahvalil vsem tem, ki so pomagali in še pomagajo osebam, ki so se znašle
v stiski in iščejo varnost: »Ste ponos Cerkve, ste ponos vašega naroda.«
Kajti karkoli so storili najmanjšemu med brati in sestrami, so storili Njemu (Mt 25,41).
Posebno zahvalo Bogu je papež Frančišek izrekel še za tiste moške in ženske, ki so pomagali pri reševanju. Za mnoge osebe s celega sveta, ki so velikodušno dali na razpolago svoj čas, denar in materialna sredstva. Za države, organizacije in posameznike, ki so na prvo mesto postavili uboge. Njihovemu zgledu bi bilo potrebno slediti. Istočasno je papež vse naprosil, naj se ne utrudijo, saj ostaja še veliko za narediti: »Četudi so se naslovnice časopisov spremenile, potrebe ostajajo.«
Današnje prvo berilo spodbuja, da bi vztrajali v veri, da bi se z zaupanjem približali prestolu milosti (Heb 4,16). Te besede imajo v Taclobanu poseben odmev. Sredi trpljenja ljudje niso nikoli nehali izpovedovati zmage križa, zmagoslavja Božje ljubezni. »Moč te ljubezni ste videli razodeti se v velikodušnosti številnih oseb, v mnogih majhnih čudežih dobrote. Pa tudi v plenjenju, v tatvinah in odgovorih na to veliko človeško dramo, ki jih ni bilo, ste razbrali tragična znamenja zla, katerih nas je Kristus prišel odrešit.« »Molimo,« je zaključil papež, »da bi nas tudi to pripeljalo k večjemu zaupanju v moč Božje milosti, ki lahko premaga greh in egoizem. Še posebej molimo, da bi vsi postajali vse bolj občutljivi na krik naših bratov in sester, ki potrebujejo pomoč. Molimo, da bi nas pripeljal k zavrnitvi vseh oblik krivice in korupcije, ki kradejo revnim in zastrupljajo same korenine družbe.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |