VATIKAN (ponedeljek, 12. januar 2015, RV) – Papež Frančišek je
danes dopoldne v avdienco sprejel diplomatski zbor, akreditiran pri Svetem sedežu.
Veleposlanikom je med tradicionalnim novoletnim srečanjem spregovoril o miru in kulturi
odmetavanja, ki v svetu povzroča konflikte vseh vrst. Ljudem je skupen »značaj
zavračanja«, zaradi katerega na bližnjega ne gledamo kot na brata, ki ga je treba
sprejeti, ampak ga puščamo zunaj našega osebnega življenjskega obzorja, ga spremenimo
v tekmeca in v nekoga, ki ga je treba nadvladati. »Gre za miselnost, ki rojeva
kulturo odmetavanja, ta pa ne prizanaša ničemur in nikomur: od bitij do človeka in
celo samega Boga. Iz nje se rodi človeštvo, ki je ranjeno in ga stalno razkosavajo
napetosti in konflikti vseh vrst,« je dejal sveti oče in v nadaljevanju govora
spomnil na številne konfliktne in nasilne situacije, ki smo jim bili priča v preteklem
letu.
Pakistan, Pariz
Izpostavil je krut pokol več kot stotih otrok v Pakistanu,
do katerega je prišlo pred enim mesecem, in morijo v Parizu pred enim tednom. Osebni
razsežnosti zvračanja se po papeževih besedah neizogibno pridružuje družbena; kultura,
ki odmetava drugega ter seka najtesnejše in najresničnejše vezi, razkroji družbo in
povzroča nasilje in smrt. Drugi niso več razumljeni kot ljudje z enakim dostojanstvom,
kot bratje in sestre, ampak se jih vidi kot predmete. Človek iz svobodnega postane
suženj in pojavijo se številne moderne oblike suženjstva.
Ukrajina, Bližnji vzhod, Sirija, Irak
Dramatične posledice te miselnosti odmetavanja in
kulture podjarmljenja se kažejo v stalni poplavi konfliktov. Papež je najprej izpostavil
dogodke v Ukrajini, zatem pa razmere na Bližnjem vzhodu. Izrazil je upanje po prenehanju
nasilja in dosegi »rešitve dveh držav«, ki bi tako palestinskemu kot izraelskemu narodu zagotovila
življenje v miru. Spregovoril je širjenju fundamentalističnega terorizma v Siriji
in Iraku ter dodal, da je ta pojav posledica kulture odmetavanja, ki se nanaša na
zavrnitev Boga. Frančišek je vso mednarodno skupnost in posamezne vlade pozval, naj
»sprejmejo konkretne iniciative za mir in zaščito
tistih, ki trpijo za posledicami vojne in preganjanj ter so prisiljeni zapustiti lastne
domove in domovine«. Poudaril je, da bi bil Bližnji
vzhod brez kristjanov iznakažen in pohabljen Bližnji vzhod ter izrazil željo, da bi
verski voditelji, politiki in intelektualci, predvsem muslimani, obsodili kakršno
koli fundamentalistično in ekstremistično interpretacijo religije, ki upravičuje nasilje.
Afrika: Nigerija, Libija, Južni Sudan …
Podobne oblike brutalnosti ne manjkajo niti na drugih
delih sveta, pri čemer je papež spomnil na afriško celino: naprej na nasilje v Nigeriji
in ugrabljanje deklic, zatem na dolgo vojno v Libiji, dramatične razmere v Srednjeafriški
republiki. Zaskrbljujoče so tudi razmere v Južnem Sudanu in v nekaterih delih Sudana,
Afriškega roga in DR Kongo. Sveti oče je izpostavil, da vojne s sabo prinašajo še
en grozen zločin, in sicer posilstva. »To je
zelo velik napad na dostojanstvo ženske, kajti ne le, da ji je storjeno nasilje nad
intimnostjo njenega telesa, ampak tudi nad njeno dušo,« je poudaril papež in dodal, da gre za travmo, ki jo bo težko izbrisati, njene
posledice pa imajo tudi družbeni značaj.
Bolniki, begunci, migranti
Obstajajo pa tudi bolj prefinjene in varljive oblike
kulture odmetavanja. Najprej so to bolniki, kot primer pa je papež navedel žrtve epidemije
ebole v Liberiji, Sierra Leonu in Gvineji. Zatem pa begunci in prebežniki. Konfliktne
razmere namreč številne osebe silijo, da bežijo iz lastne domovine. Kot v evropskem
parlamentu, je papež tudi danes ponovil, kako se ne sme dopustiti, da bi Sredozemsko
morje postalo veliko pokopališče. Izpostavil je še en alarmanten pojav: veliko migrantov
otrok, predvsem na ameriški celini. Do migrantov, ki se v novih deželah soočajo tudi
z dramo zavračanja, je nujno spremeniti držo, od nezanimanja in strahu preiti k iskrenemu
sprejemanju drugega, kar zahteva tudi sprejetje ustrezne zakonodaje.
Starostniki in mladi
Poleg migrantov, beguncev in prebežnikov so tu tudi
drugi »skriti izgnanci«, ki živijo v naših domovih in družinah, je nadaljeval Frančišek in izpostavil
tako ostarele kot mlade. Prvi so predmet zavračanja takrat, ko se jih obravnava kot
breme in so v napoto, medtem ko so drugi odvrženi, ko se jim zanika konkretne delovne
perspektive za izgradnjo lastne prihodnosti. »Ne
obstaja slabša revščina od tiste, ki prikrajša za delo in dostojanstvo dela ter iz
dela naredi obliko suženjstva,« je poudaril papež.
Spomnil je na brezposelnost mladih, delo na črno in izkoriščanje delavcev, tudi otrok.
»Vse to je nasprotno človeškemu dostojanstvu
in izhaja iz miselnosti, ki v središče postavlja denar, koristi in ekonomske profite,« je opozoril. Tudi družina je neredko predmet odmetavanja
zaradi vedno bolj razširjene individualistične in egoistične kulture ter tudi zaradi
zakonodaj, ki dajejo prednost drugačnim oblikam skupnega življenja, namesto da bi
ustrezno podprle družine.
Pričevalo se je tudi o kulturi srečanja
Papež Frančišek ni pozabil na Rim in Italijo, kjer
je lahko opazil težke razmere, v katerih živijo mnoge osebe. Italijanski narod je
spodbudil k upanju in odkritju vrednot medsebojne pozornosti in solidarnosti. Da ne
bi deloval pesimistično, je papež svoj govor končal z omembo nekaterih dogodkov, ki
pričujejo, da je »kultura srečanja« mogoča. Med drugim je spomnil na mirno sobivanje in sodelovanje,
ki ju je videl v Albaniji, sadove medverskega in ekumenskega dialoga v Turčiji, velikodušno
sprejemanje beguncev v Jordaniji in Libanonu. Zadovoljstvo je izrazil nad umaknitvijo
embarga med ZDA in Kubo ter med drugim še pozdravil pripravljenost ZDA dokončno zapreti
zapor v Gvantanamu.
All the contents on this site are copyrighted ©. |