Papež nagovoril diplomatski zbor: O miru in kulturi odmetavanja

VATIKAN (ponedeljek, 12. januar 2015, RV) – Papež Frančišek je danes dopoldne v avdienco sprejel diplomatski zbor, akreditiran pri Svetem sedežu. Veleposlanikom je med tradicionalnim novoletnim srečanjem spregovoril o miru in kulturi odmetavanja, ki v svetu povzroča konflikte vseh vrst. Ljudem je skupen »značaj zavračanja«, zaradi katerega na bližnjega ne gledamo kot na brata, ki ga je treba sprejeti, ampak ga puščamo zunaj našega osebnega življenjskega obzorja, ga spremenimo v tekmeca in v nekoga, ki ga je treba nadvladati. »Gre za miselnost, ki rojeva kulturo odmetavanja, ta pa ne prizanaša ničemur in nikomur: od bitij do človeka in celo samega Boga. Iz nje se rodi človeštvo, ki je ranjeno in ga stalno razkosavajo napetosti in konflikti vseh vrst,« je dejal sveti oče in v nadaljevanju govora spomnil na številne konfliktne in nasilne situacije, ki smo jim bili priča v preteklem letu.

Pakistan, Pariz
Izpostavil je krut pokol več kot stotih otrok v Pakistanu, do katerega je prišlo pred enim mesecem, in morijo v Parizu pred enim tednom. Osebni razsežnosti zvračanja se po papeževih besedah neizogibno pridružuje družbena; kultura, ki odmetava drugega ter seka najtesnejše in najresničnejše vezi, razkroji družbo in povzroča nasilje in smrt. Drugi niso več razumljeni kot ljudje z enakim dostojanstvom, kot bratje in sestre, ampak se jih vidi kot predmete. Človek iz svobodnega postane suženj in pojavijo se številne moderne oblike suženjstva.

Ukrajina, Bližnji vzhod, Sirija, Irak
Dramatične posledice te miselnosti odmetavanja in kulture podjarmljenja se kažejo v stalni poplavi konfliktov. Papež je najprej izpostavil dogodke v Ukrajini, zatem pa razmere na Bližnjem vzhodu. Izrazil je upanje po prenehanju nasilja in dosegi »rešitve dveh držav«, ki bi tako palestinskemu kot izraelskemu narodu zagotovila življenje v miru. Spregovoril je širjenju fundamentalističnega terorizma v Siriji in Iraku ter dodal, da je ta pojav posledica kulture odmetavanja, ki se nanaša na zavrnitev Boga. Frančišek je vso mednarodno skupnost in posamezne vlade pozval, naj »sprejmejo konkretne iniciative za mir in zaščito tistih, ki trpijo za posledicami vojne in preganjanj ter so prisiljeni zapustiti lastne domove in domovine«. Poudaril je, da bi bil Bližnji vzhod brez kristjanov iznakažen in pohabljen Bližnji vzhod ter izrazil željo, da bi verski voditelji, politiki in intelektualci, predvsem muslimani, obsodili kakršno koli fundamentalistično in ekstremistično interpretacijo religije, ki upravičuje nasilje.

Afrika: Nigerija, Libija, Južni Sudan …
Podobne oblike brutalnosti ne manjkajo niti na drugih delih sveta, pri čemer je papež spomnil na afriško celino: naprej na nasilje v Nigeriji in ugrabljanje deklic, zatem na dolgo vojno v Libiji, dramatične razmere v Srednjeafriški republiki. Zaskrbljujoče so tudi razmere v Južnem Sudanu in v nekaterih delih Sudana, Afriškega roga in DR Kongo. Sveti oče je izpostavil, da vojne s sabo prinašajo še en grozen zločin, in sicer posilstva. »To je zelo velik napad na dostojanstvo ženske, kajti ne le, da ji je storjeno nasilje nad intimnostjo njenega telesa, ampak tudi nad njeno dušo,« je poudaril papež in dodal, da gre za travmo, ki jo bo težko izbrisati, njene posledice pa imajo tudi družbeni značaj.

Bolniki, begunci, migranti
Obstajajo pa tudi bolj prefinjene in varljive oblike kulture odmetavanja. Najprej so to bolniki, kot primer pa je papež navedel žrtve epidemije ebole v Liberiji, Sierra Leonu in Gvineji. Zatem pa begunci in prebežniki. Konfliktne razmere namreč številne osebe silijo, da bežijo iz lastne domovine. Kot v evropskem parlamentu, je papež tudi danes ponovil, kako se ne sme dopustiti, da bi Sredozemsko morje postalo veliko pokopališče. Izpostavil je še en alarmanten pojav: veliko migrantov otrok, predvsem na ameriški celini. Do migrantov, ki se v novih deželah soočajo tudi z dramo zavračanja, je nujno spremeniti držo, od nezanimanja in strahu preiti k iskrenemu sprejemanju drugega, kar zahteva tudi sprejetje ustrezne zakonodaje.

Starostniki in mladi
Poleg migrantov, beguncev in prebežnikov so tu tudi drugi »skriti izgnanci«, ki živijo v naših domovih in družinah, je nadaljeval Frančišek in izpostavil tako ostarele kot mlade. Prvi so predmet zavračanja takrat, ko se jih obravnava kot breme in so v napoto, medtem ko so drugi odvrženi, ko se jim zanika konkretne delovne perspektive za izgradnjo lastne prihodnosti. »Ne obstaja slabša revščina od tiste, ki prikrajša za delo in dostojanstvo dela ter iz dela naredi obliko suženjstva,« je poudaril papež. Spomnil je na brezposelnost mladih, delo na črno in izkoriščanje delavcev, tudi otrok. »Vse to je nasprotno človeškemu dostojanstvu in izhaja iz miselnosti, ki v središče postavlja denar, koristi in ekonomske profite,« je opozoril. Tudi družina je neredko predmet odmetavanja zaradi vedno bolj razširjene individualistične in egoistične kulture ter tudi zaradi zakonodaj, ki dajejo prednost drugačnim oblikam skupnega življenja, namesto da bi ustrezno podprle družine.

Pričevalo se je tudi o kulturi srečanja
Papež Frančišek ni pozabil na Rim in Italijo, kjer je lahko opazil težke razmere, v katerih živijo mnoge osebe. Italijanski narod je spodbudil k upanju in odkritju vrednot medsebojne pozornosti in solidarnosti. Da ne bi deloval pesimistično, je papež svoj govor končal z omembo nekaterih dogodkov, ki pričujejo, da je »kultura srečanja« mogoča. Med drugim je spomnil na mirno sobivanje in sodelovanje, ki ju je videl v Albaniji, sadove medverskega in ekumenskega dialoga v Turčiji, velikodušno sprejemanje beguncev v Jordaniji in Libanonu. Zadovoljstvo je izrazil nad umaknitvijo embarga med ZDA in Kubo ter med drugim še pozdravil pripravljenost ZDA dokončno zapreti zapor v Gvantanamu.