Cerkev na Šrilanki, 2. del: izzivi v času papeževega obiska

ŠRILANKA (torek, 6. januar 2015, RV) – En teden pred papeževim apostolskim potovanjem v Azijo bomo v naslednjih minutah nekaj pozornosti namenili Cerkvi na Šrilanki. Včeraj smo predstavili kratek pogled v njeno  zgodovino in vlogo, ki jo ima v sedanjih razmerah. Danes pa se bomo podrobneje zaustavili ob nekaterih izzivih, s katerimi se sooča.

Cerkev na Šrilanki, 2. del
Singalski budistični fundamentalizem
Prvi med njimi je singalski budistični fundamentalizem. Pristaši le-tega se smatrajo za varuhe nacionalne budistične identitete države. Osnova njihove ideologije je identifikacija budizma, singalske etnije in Šrilanke. Nostalgično spominjanje preteklosti prebuja zavest o identiteti Singalcev kot drugačni in odličnejši od identitete prebivalcev, ki niso pripadniki budizma. Najradikalnejše skupine pristašev tega fundamentalizma tako vse, ki niso budisti, dojemajo kot grožnjo za nacionalno identiteto.

Spopad med fundamentalizmi
Tako kot drugod po svetu se je tudi na Šrilanki izkazalo, da fundamentalizem podžiga fundamentalizem. To je drugi izziv. Prebuditev budističnega verskega radikalizma med singalsko večino je ponovno razvnela tudi tamilski nacionalizem, ki je prav tako ekskluzivne narave. Podobno pa se je zgodilo še znotraj majhnih muslimanskih in krščanskih skupnosti, katerih pripadniki so tako Singalci kot Tamilci. Krščanski fundamentalizem je bil  zlasti v ospredju v devetdesetih letih. Napetosti in medsebojne obtožbe so zaostrile lokalne evangelijske in binkoštne sekte, ki so se posluževale agresivnega prozelitizma, zaradi česar so budisti kristjane obtožili »ne-etičnih spreobračanj«.

Posledice državljanske vojne
Poleg vsega tega se Šrilanka sooča s posledicami državljanske vojne, ki se je zaključila leta 2009. Več tisoč izginulih, 30 tisoč vdov, na tisoče sirot, materialna škoda in globoke rane: razdeljenost znotraj verskih skupnosti zaradi različne etnične pripadnosti, razdraženost etničnih in verskih napetosti, težnja, da se nacionalni konflikt razširi na sosednja področja. Zaradi vsega tega je šrilanški narod utrujen. Želi si dolgotrajnega miru, varnosti, prijateljstva, harmonije. Zahteva, da se naredi vse, da se zgodovina ne bi ponovila, da bi bile pravice zagotovljene vsem, da bi se našla rešitev za obstoječe probleme, kar političnim voditeljem pred vojno ni uspelo.

Vloga Cerkve
Cerkev na Šrilanki v tem trenutku, ko pričakuje prihod papeža Frančiška, ob vseh omenjenih izzivih najprej potrebuje spreobrnjenje. In sicer spreobrnjenje, ki presega etnične, jezikovne in regionalne razlike. Najprej mora Cerkev sama biti ozdravljena in spravljena, da lahko potem postane posrednica v nacionalnem ozdravljenju in spravi. Ko si prizadeva za spravo med kristjani, mora podreti zidove, ki so bili v preteklosti zgrajeni v srcih. Ponovno mora vzpostaviti prekinjene odnose, in sicer tako, da tisti, ki so povzročili trpljenje, prevzamejo odgovornost, javno priznajo svojo krivdo. Za celjenje ran in premagovanje sovraštva so nujne geste odpuščanja. Tako kot je za novo človeštvo nujna notranja preobrazba v življenju krivca in žrtve. Le s tem semena sprave dobijo korenine.

V procesu sprave ima pomembno vlogo evharistija. V njej se spominjamo vsega, kar se je zgodilo Kristusu in luč vstajenja postane balzam za rane. Evharistija pretekle dogodke tako postavi v okvir širšega Božjega načrta.