Papež na Šrilanki in Filipinih: Sinoda o Cerkvi v Aziji, 1998

AZIJA (nedelja, 4. januar 2015, RV) – Včeraj smo se že zaustavili ob mestu, ki ga imata na azijski celini krščanstvo in Cerkev. Gre za zapleteno vprašanje, saj je krščanstvo večinoma pojmovano kot »tuja« religija, in to četudi se je v Aziji razširilo že v prvih stoletjih po Kristusovem rojstvu. Ko se pripravljamo na naslednje papeževo apostolsko potovanje, katerega cilj bosta azijski državi Šrilanka in Filipini, poglejmo, s katerimi težavami še se sooča krščanstvo na tej prostrani celini danes.

Krščanstvo na azijski celini, 2. del
Škofovska sinoda, 1998
Cerkvi v Aziji je bilo leta 1998 posvečeno izredno zasedanje škofovske sinode. Takratni papež Janez Pavel II. je v posinodalni apostolski spodbudi zapisal, da je resnično skrivnost, zakaj je Zveličar sveta, rojen v Aziji, še sedaj na široko nepoznan med azijskimi ljudstvi. V dokumentu nadalje beremo, da so mnogi sinodalni očetje med zasedanjem govorili o ovirah, s katerimi se srečujejo pri oznanjevanju Jezusa kot edinega Zveličarja v svojih kulturah. Ljudje ga brez težav sprejmejo kot enega od izrazov Božanskega ali Absolutnega, vendar pa ne kot edini izraz. Spodbuda posebej omenja še dve oviri. Prva je breme zgodovine, in sicer nekatere metode, ki so bile za oznanjevanje uporabljene v preteklosti in so vzbujale strah med pripadniki drugih religij. Druga ovira pa je bojazen, da bi evangelizacijsko poslanstvo Cerkve povzročilo uničenje drugih verstev in kultur.

Med sinodo leta 1998 se je jasno ponovno pokazal tudi problem dojemanja Jezusa in krščanstva kot nečesa tujega. V povezavi s tem je bil podan predlog, kako oznanjevati. In sicer ne več kot »Cerkev – helikopter«, to je od zgoraj navzdol, na način, ki Cerkev povezuje z oblastjo, bogastvom, dogmatizmom, ortodoksijo, prozelitizmom in spreobračanjem. Oznanjevati je potrebno na način, ki ga povzema podoba Cerkve kot voza, katerega vlečejo biki. Značilnosti te metode naj bi bile dialog z revnimi in z drugimi verstvi, pripravljenost, da bi služila, in ne, da bi se ji služilo. Poleg tega naj bi ta nova metoda oznanjevanja uporabljala zgodbe, prilike in simbole, ki bi korak za korakom vodili ljudi, da bi se približali skrivnosti. Jezusa naj ne bi predstavljali toliko preko abstraktnih pojmov, kolikor preko podob, ki so bolj razumljive za azijske kulture: na primer kot Učitelja modrosti, Osvoboditelja ali sočutnega Prijatelja revnih.

Azijsko okolje zaznamujeta dve temeljni dejstvi: revščina velikega dela prebivalstva in pluralnost religij, med katerimi je krščanstvo samo majhna manjšina. Da bi ostala usklajena s to tako imenovano »azijskostjo« in v njej utelesila krščansko izkušnjo, mora teologija v Aziji torej na prednostno mesto postaviti medverski dialog in vidik osvoboditve, razumljene kot osvoboditve od vezi dedovanja in kot osvoboditve od ekonomskega izkoriščanja ter neenakosti.