Papež Frančišek: Zadnje ure leta nas vabijo zahvaliti se Bogu ter ga prositi odpuščanja

VATIKAN (sreda, 31. december 2014, RV) – »Božja Beseda nas danes na poseben način uvede v pomen časa, v razumevanje, da čas ni nekaj, kar je Bogu tuje, saj se nam je On hotel razodeti in nas zveličati v zgodovini, v času. Pomen časa, časnosti, je ozračje Božje epifanije, oziroma izražanja Božje skrivnosti in Njegove konkretne ljubezni. Dejansko je čas, kot je rekel sv. Peter Faber, Božji poslanec. Tako je papež Frančišek začel homilijo med prvimi večernicami za praznik Marije, Božje Matere, katerim je sledila molitev Te Deum, češčenje najsvetejšega ter blagoslov.

Današnje bogoslužje nas spomni na stavek apostola Janeza: »Otroci, poslednja ura je« (1Jn 2,18) ter na tistega od sv. Pavla, ki govori o »polnosti časov« (Gal 4,4). Torej, današnji dan nam razodeva, kako se je Kristus, Božji in Marijin Sin, dotaknil, če tako rečemo, časa in je ta po njem prejel nove ter presenetljive pomene, postal je namreč 'zveličavni čas', torej dokončni čas zveličanja ter milosti.

Vse to pa nas navaja, da pomislimo na konec življenjske poti, na konec naše poti. Bil je začetek in bo konec, »čas rojevanja in čas umiranja« (Prid 3,2). S to resnico, tako zelo preprosto, a temeljno in tako prezrto in pozabljeno, nas sveta mati Cerkev poučuje kako zaključiti leto in tudi naše dneve, to je s spraševanjem vesti. Z njim pregledamo to, kar se je zgodilo, se zahvalimo Bogu za dobro, ki smo ga prejeli in ki smo ga lahko naredili in istočasno, premislimo naše opustitve ter naše grehe. Zahvaliti se ter prositi odpuščanja.

To delamo tudi danes ob koncu leta. Hvalimo Gospoda s pesmijo Te Deum in ga istočasno prosimo odpuščanja. Drža zahvale nas odpre za ponižnost, da priznamo ter sprejmemo Gospodove darove.

Apostol Pavel v berilu teh prvih večernic povzame temeljni razlog naše zahvale Bogu, saj nas je naredil za svoje otroke, nas je posinovil. Ta nezaslužen dar nas napolnjuje z hvaležnostjo polno čudenja. Morda bi kdo lahko rekel: 'Nismo že njegovi otroci iz samega dejstva, da smo ljudje?' Prav gotovo, saj je Bog Oče vsake osebe, ki pride na svet. Vendar pa ne smemo pozabiti, da smo se od Njega oddaljili zaradi izvirnega greha, ki nas je ločil od našega Očeta. Naš sinovski odnos je s tem globoko ranjen. Zaradi tega je Bog poslal svojega Sina, da bi nas odkupil za ceno Svoje krvi. Torej je odkupitev, ker je tudi suženjstvo. Bili smo sinovi, a smo postali sužnji, ker smo šli za glasom Hudiča. Nihče nas ne more odkupiti od te podstatne sužnosti, razen Jezus, ki je sprejel naše meso od Device Marije in je umrl na križu, da bi nas osvobodil, osvobodil sužnosti greha in nam povrnil izgubljeno sinovstvo.

Današnje bogoslužje nas tudi spominja, da je bila »v začetku (pred časom) Beseda… in Beseda je postala človek«. Zaradi tega sv. Irenej trdi: »Takšen je bil namreč razlog, zaradi katerega se je Beseda učlovečila in je Božji Sin postal Sin človekov: zato, da bi človek, ko stopi v občestvo z Besedo in tako prejme Božje posinovljenje, postal Božji sin« (Adversus haereses, 3,19,1: PG 7,939; prim KKC, 460).

Istočasno pa je dar, zaradi katerega se zahvaljujemo, tudi vzrok za spraševanje vesti, za revizijo osebnega in skupnostnega življenja z vprašanjem: Kakšen je naš način življenja? Živimo kot sinovi ali kot sužnji? Živimo kot krščeni v Kristusa, maziljeni s Svetim Duhom, odkupljeni, svobodni? Ali pa živimo po svetni pokvarjeni logiki in delamo to, za kar nas Hudič prepriča, da je za nas dobro? Na naši bivanjski poti vedno obstaja težnja, ki se upira osvoboditvi, strah nas je svobode in za čuda imamo raje bolj ali manj zavestno suženjstvo. Svoboda nas plaši, saj pred nas postavlja čas in našo odgovornost, da ga živimo dobro. Medtem pa suženjstvo skrči čas na 'trenutek' in nam da občutek varnosti, daje nam živeti trenutke, ki so ločeni od naše preteklosti in od naše prihodnosti. Z drugimi besedami, suženjstvo nam preprečuje živeti v polnosti in resnično sedanjost, saj jo izprazni preteklosti in jo zapre pred prihodnostjo, pred večnostjo. Suženjstvo nas prepriča, da ne moremo sanjati, leteti, upati.

Pred nekaj dnevi je neki priznani italijanski umetnik rekel, da je bilo za Gospoda veliko lažje Izraelce potegniti iz Egipta ven, kakor Egipt potegniti ven iz src Izraelcev. Tako so bili 'fizično' rešeni suženjstva, a so med potjo po puščavi, kjer so različne težave ter lakota, začeli 'okušati nostalgijo po Egiptu, ko so se spominjali, kako so tam jedli… čebulo in česen.. (prim. 4Mz 11,5), a so pozabili, da so jo jedli za mizo suženjstva. V našem srcu se namreč ugnezdi nostalgija suženjstva, ki je na videz bolj pomirjajoča kot svoboda, saj je ta veliko bolj tvegana. Kako nam je všeč biti zaprti v kletko ognjemetov, ki so na videz lepi, a ki v resnici trajajo le trenutek. To je to kraljestvo, to je torej čar trenutka.

Od tega spraševanja vesti je za nas kristjane odvisna kvaliteta našega delovanja, našega življenja, naše navzočnosti v mestu, naše služenje za skupno dobro, naša udeležba v javnih in cerkvenih ustanovah.

Iz tega razloga bi se, ker sem rimski škof, rad ustavil ob našem bivanju v Rimu, ki je vsekakor velik dar, ker to tudi pomeni stanovati v večnem mestu. Za kristjana predvsem pomeni biti del Cerkve, ki je utemeljena na pričevanju in mučeništvu svetih apostolov Petra in Pavla. Tudi za to se zahvalimo Gospodu. Hkrati pa je to tudi velika odgovornost. Jezus je namreč rekel: »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo« (Lk 12,48). Vprašajmo se torej, smo v tem mestu, v tej cerkveni skupnosti svobodni ali smo sužnji, smo sol in luč? Smo kvas? Ali pa smo ugasnjeni, plehki, sovražno nastrojeni, pobiti, nepomembni in utrujeni?

Kakor koli, dogodki s korupcijo, ki so nedavno prišli na dan, zahtevajo resno in zavestno spreobrnjenje src, da se ponovno duhovno in moralno prerodimo, kakor tudi za ponovno prizadevanje za izgradnjo bolj pravičnega in solidarnega mesta, kjer bodo reveži, slabotni in odrinjeni v središču naše skrbi in našega vsakodnevnega delovanja. Potrebna je velika in vsakodnevna drža krščanske svobode, da bomo imeli pogum razglašati v našem mestu, da je potrebno braniti reveže in ne se braniti pred njimi, da je potrebno streči revežem in ne se jih posluževati.

Pri tem nam lahko pomaga nauk preprostega rimskega diakona. Ko so od sv. Lovrenca zahtevali naj prinese ter pokaže zaklad Cerkve, je preprosto pripeljal nekaj revežev. Če se v nekem mestu skrbi, oskrbuje in pomaga revežem, ti postanejo zaklad Cerkve ter zaklad družbe. Nasprotno pa neka družba, ki se ne meni za reveže, jih preganja, jih napravlja kriminalce, jih prisili biti 'mafijci', postaja vedno bolj siromašna, izgubi svobodo ter ima raje 'česen in čebulo' sužnosti, sužnost svoje sebičnosti, sužnost malodušnosti. Ta družba preneha biti krščanska.

Dragi bratje in sestre, zaključiti leto pomeni trditi, da obstaja 'zadnja ura' in da obstaja 'polnost časov'. Ob zaključku tega leta, ob zahvaljevanju ter prošnji za odpuščanje, je prav tudi prositi za milost, da bomo lahko hodili v svobodi in tako popravili napravljeno škodo ter se bomo lahko branili pred obujanjem spomina po sužnosti, branili pred obujanjem spomina na sužnost.

Sveta Devica, Sveta Božja Mati, ki je v središču Božjega templja, ko je Beseda, ki je bila v začetku, postala eden od nas v času. Ona, ki je dala na svet Zveličarja, naj nam pomaga sprejeti ga z odprtim srcem, da bomo in bomo živeli resnično svobodni, kot Božji sinovi. Tako bodi.