Sinodalno poročilo (Relatio Synodi)
Tretje izredno splošno zasedanje škofovske sinode
»Pastoralni izzivi glede družine v okviru evangelizacije«
Drugi del: Pogled na Kristusa: evangelij družine
Nerazvezljivost zakona in veselje, da živimo skupaj
21. Medsebojni dar, ki se izraža v zakramentalnem zakonu, ima svoj izvir v krstni
milosti, ki utemeljuje zavezo s Kristusom in njegovo Cerkvijo. V medsebojnem sprejemanju
in s Kristusovo milostjo si zakonci obljubijo popolno predanost, zvestobo in odprtost
za življenje. Darove, ki jim jih Bog naklanja, priznavajo kot sestavne prvine zakona
in v njegovem imenu resno jemljejo svojo medsebojno obveznost do Cerkve. V veri je
nato mogoče sprejemati darove zakona kot nalogo, ki jo je z milostjo zakramentov mogoče
bolje izpolniti. Bog posvečuje ljubezen zakoncev in potrjuje njeno nerazvezljivost,
ko jim pomaga živeti zvestobo, medsebojno naklonjenost in odprtost za življenje. Zato
Cerkev gleda na zakonce kot na srce celotne družine, ta pa gleda na Jezusa.
(za 181 / proti 1)
22. V istem smislu drugi vatikanski koncil sprejema apostolski nauk, po katerem
je celotno stvarstvo mišljeno v Kristusu in s pogledom nanj. Koncil je izrazil svoje
spoštovanje naravnemu zakonu in dragocenim prvinam, ki so navzoče v drugih verstvih
kljub njihovim mejam in nepopolnostim (prim. N 2). Navzočnost »semen Besede, semina
Verbi« v kulturah (prim. M 11) bi torej mogli delno nanašati tudi na zakon in družino
mnogih kultur in nekristjanov. Obstajajo torej tudi veljavne prvine zunaj krščanskega
zakona, ki jih na vsak način pojmujemo kot naravnane nanj – dokler so utemeljene na
trajnem in resničnem odnosu med možem in ženo. Cerkev s svojim pogledom na človeško
modrost ljudstev in kultur priznava tudi te družine kot nujno in rodovitno osnovno
celico človeškega sožitja.
(za 160 / proti 22)
Resnica in lepota družine in usmiljenje do ranjenih in slabotnih družin
23. Cerkev z velikim veseljem in globoko tolažbo gleda na družine, ki ostajajo zveste
evangeljskemu nauku. Zahvaljuje se jim za njihovo pričevanje in jih pri tem spodbuja.
Te družine namreč izpričujejo verodostojno lepoto nerazvezljivega in za vedno zvestega
zakona. V družini, ki bi jo mogli poimenovati »domačo Cerkev« (C 11), dozoreva prvo
cerkveno izkustvo občestva med ljudmi, v katerem se po milosti zrcali skrivnost Presvete
Trojice. »Tu se človek nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni in velikodušnega
odpuščanja, tudi večkratnega, in zlasti češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega
življenja« (KKC 1657). Sveta nazareška Družina je njen čudoviti zgled. V njeni šoli
»razumemo, zakaj moramo ohranjati duhovno disciplino, če hočemo živeti po evangeljskem
nauku in postati učenci Jezusa Kristusa« (Papež Pavel VI., Nagovor v Nazaretu,
5. januarja 1964). Evangelij družine goji tudi tista semena, ki še niso zrela, in
mora negovati tista drevesa, ki so se posušila in jih ne smemo zanemarjati.
(za 169 / proti 10)
24. Cerkev kot zanesljiva učiteljica in skrbna mati ve tudi za slabotnost mnogih
svojih otrok, ki imajo težave na poti vere. Cerkev seveda priznava, da za krščene
obstaja edino zakramentalna zakonska zveza in da vsak prelom te zveze nasprotuje Božji
volji. »Zato je treba, ne da bi zmanjšali vrednost evangeljskega ideala, z usmiljenjem
in potrpežljivostjo spremljati možne stopnje rasti oseb, ki se gradijo dan za dnem
(…). Majhen korak sredi velikih človeških omejitev je lahko Bogu bolj všeč kakor na
zunaj neoporečno življenje tistega, ki preživlja svoje dni, ne da bi se spopadal z
omembe vrednimi težavami. Vse mora doseči tolažba in spodbuda odrešujoče ljubezni
Boga, ki skrivnostno deluje v vsakem človeku, kljub vsem njegovim pomanjkljivostim
in prestopkom« (Veselje evangelija, 44).
(za 170 / proti 11)
25. V skladu s svojo dušnopastirsko naravo ima Cerkev nalogo, da tistim, ki so
poročeni samo civilno ali so ločeni in ponovno poročeni ali živijo skupaj kar tako,
pokaže Božjo pedagogiko milosti v njihovem življenju in jim pomaga doseči polnost
Božjega načrta. S pogledom Kristusa, čigar luč razsvetljuje vsakega človeka (prim.
Jn 1,9); CS 22), se Cerkev ljubeče obrača k tistim, ki so na nepopoln način deležni
njenega življenja. Cerkev priznava, da Božja milost deluje v njihovem življenju. Zato
jih spodbuja, naj delajo dobro, da bodo ljubeče skrbeli drug za drugega in izpolnili
svojo nalogo za skupnost, v kateri živijo in delajo.
(za 140 / proti 39)
26. Cerkev z zaskrbljenostjo gleda na nezaupanje mnogih mladih ljudi glede zakonske
obljube. Trpi zaradi tega, ker mnogi verniki tako hitro končajo sklenjeno zavezo in
sklenejo drugo. Ti verniki, ki spadajo k Cerkvi, potrebujejo usmiljeno in spodbudno
dušnopastirsko pozornost, pri čemer je treba ustrezno razločevati vsak primer. Spodbujajmo
mlade krščene, naj se oklenejo bogastva, ki ga zakrament zakona podarja njihovemu
razumevanju ljubezni. Naj jih krepi pomoč Kristusove milosti in možnost, da se v celoti
udeležujejo življenja Cerkve.
(za 166 / proti 14)
27. V tem smislu obstaja za današnjo družinsko pastoralo nova razsežnost, ko se
posveča stvarnosti civilnih zakonov med možem in ženo, zakonom v skladu s starejšimi
kulturnimi običaji in – pri vsem dolžnem razlikovanju – tudi dvojicam, ki neporočeno
živijo skupaj. Če neka zveza očitno doseže trajnost z javno vidno zavezo, če jo zaznamuje
globoka ljubezen, odgovornost do otrok, zmožnost za premagovanje preizkušenj, je to
lahko razlog, da jo spremljamo na njeni poti k zakramentu zakona. A zelo pogosto se
odločajo za skupno življenje brez vsakega načrta za možno prihodnjo poroko, brez vsakega
namena institucionalne vezanosti.
(za 147 / proti 34)
28. V soglasju s Kristusovim usmiljenjem mora Cerkev pozorno in skrbno spremljati
svoje najslabotnejše otroke, ki trpijo zaradi ranjene in izgubljene ljubezni, in jim
vlivati zaupanje in upanje – kakor luč svetilnika v pristanišču ali luč bakle, ki
jo prinesemo ljudem, da bi razsvetljevala tiste, ki so izgubili smer ali so sredi
viharja. V zavesti, da je največje usmiljenje v tem, da resnico povemo z ljubeznijo,
nam gre za več usmiljenja. Usmiljena ljubezen priteguje in združuje, spreminja in
dviguje. Vabi k spreobrnjenju. Tako razumemo tudi Gospoda, ki ne obsodi prešuštnice,
ampak ji naroči, naj ne greši več (prim. Jn 8,1–11).
(za 152 / proti 27)
All the contents on this site are copyrighted ©. |