Msgr. Zore: Pomembno je, da ta dokument beremo v našem prostoru, v našem tukaj in sedaj

LJUBLJANA (torek, 30. december 2014, RV) – Že 48. poslanico papežev za svetovni dan miru sta v galeriji Družina predstavila nadškof Stanislav Zore in Rafko Valenčič, avtor spremne besede in urednik zbirke Cerkveni dokumenti, znotraj katere je  izšla tudi letošnja poslanica papeža Frančiška z naslovom Ne več sužnji, ampak bratje. Poslanico je prevedel Drago Čepar. Pogovor je vodila Manica Ferenc.

Spremna beseda k poslanici prof. Rafka Valenčiča
»Kje je tvoj brat Abel?« je vprašal Bog Kajna. »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?« je odvrnil Kajn. Zgodovina se ponavlja v tisočih in čedalje številnejših oblikah do današnjega dne. Človek se ni kaj dosti ne naučil ne spremenil. Pa mu je bila ljubezen vpisana v njegovo naravo in hrepenenje. Tudi obljuba sreče ali nesreče. Bog, starozavezni Jahve - Gospod, je na nešteto načinov izkazoval ljubezen, dobroto in usmiljenje svojemu ljudstvu. Jezus pa nam je razodel, da je »Bog tako ljubil svet, da je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Tako božična skrivnost Kristusovega učlovečenja kot velikonočna skrivnost njegovega trpljenja, smrti in vstajenja pričujeta za isto resnico: Božjo ljubezen! In še – za človekovo dostojanstvo!

Med najbolj nerazložljive človekove lastnosti in pojave štejemo sovraštvo in suženjstvo. Med njima je tesna zveza. Kdor sovraži, želi drugega na razne načine uničiti, si ga podrediti, nad njim gospodovati. Suženjstvo, za katerega smo upali, da je stvar preživelih časov, družb in odnosov, se vnovič poraja v številnih, doslej neznanih oblikah. Če bi jih hoteli naštevati, bi s tem tvegali, da bi številne oblike in na raznih koncih sveta prezrli. Suženjstvo ne izbira ne celin ne držav, ne družbenih ali kulturnih sistemov, še manj ljudi glede na njihovo starost, poklic, spol in raso … Najbolj so ranljivi otroci in ženske, revni in migranti, pozabljeni in brezpravni, tisti, do bi morali biti deležni posebne pozornosti človeka in družbe. Pa so zaradi novih oblik suženjstva, krivic in odvisnosti ponižani v človeškem dostojanstvu in pravicah, ki so božjega izvora, ne le sad človeške modrosti in pravičnih zakonov.

Človek, obdarjen z razumom in svobodo, si je vedno prizadeval, da bi bil svoboden v svojih mislih in ravnanju. Na osebni ravni mu to pogosto ne uspeva. Gre za moralno raven, ki jo uničujejo grešna dejanja, ki po nauku apostola Pavla pomenijo moralno suženjstvo, od katerega nas je osvobodil Kristus.

Poslanica papeža Frančiška ima v mislih predvsem tisto obliko suženjstva, ki ima družbene, globalne razsežnosti. Gre za »grešne strukture«, ki so sad nakopičenih osebnih in družbenih dejanj, zakonov in navad, krivic in razmer, tudi medijske manipulacije in gospodarskih sistemov, ki spretno izkoriščajo delo ponižanih in brezpravnih. Med njimi se nahajajo številni, ki niso osebno odgovorni za svoje stanje. Novo, »suženjsko delo«, je stanje, v katerem so se znašli, iz njega pa ne najdejo poti. Pojavi so pravilno zaznavni šele tedaj, ko so zaznavni njihovi vzroki. Ni dvoma, da gre pri tem za številne oblike sebičnosti, izkoriščanja človeka po človeku, bogatenja na račun drugega, vse do brezvestnega ravnanja posameznikov, družb in sistemov, ki uveljavljajo sebične interese.

Kakor takšno stanje dobiva globalizirane oblike, tako jih je mogoče preprečiti in premagati na enak način: s civilizacijo ljubezni, z globalizacijo pravičnosti in solidarnosti. Vse priznanje tistim, ki to že delajo; vsa podpora tistim, ki si za to prizadevajo; vsi morajo stopiti v njihove vrste. Ne vera ne človeška solidarnost ne dovoljujeta brezbrižnosti do tistih, ki vpijejo zaradi ponižanja in krivic. Vera v skupnega Očeta, ki je človeka ustvaril po svoji podobi, nas naredil za svoje otroke, med seboj pa brate in sestre, Kristusa, ki je prevzel človeško podobo, so za verujočega najmočnejši nagib, da je »človek pot Cerkve«, ker je »Bog postal človek.«

Nagovor ljubljanskega nadškofa msgr. Stanislava Zoreta
Najprej bi vas vse medijske ljudi, novinarje tudi v svojem imenu pozdravil. Upam, da je za vami lepo leto in da se veselite naslednjega.

Ko beremo papeževe govore, njegove okrožnice, njegove poslanice, se mi vedno zdi pomembno, da preidemo z ravni dokumenta na neko osebno, življenjsko raven. Kajti dokler poslanice beremo samo na ravni dokumenta ostanejo zunaj, zunaj našega prostora, zunaj mojega osebnega angažmaja in se mene ne dotaknejo. Ostanejo dokument, ki ga morda zelo dobro poznam, dokument o katerem razpravljam, dokument o katerem morda tudi pišem, o njem seznanjam druge, kar je vaša naloga, ne postane pa beseda, ki nagovarja mene osebno, ki mene osebno preverja v mojih držah, v mojih odločitvah.

Prav tako se mi zdi vedno pomembno, da teh dokumentov ne beremo kot besede, ki so namenjene našemu presojanju širokega sveta, svetovnih razmer in razsežnosti. Ta dokument bodo nekje v Afriki brali z afriškimi očmi, v Aziji z azijskimi očmi in ni nobene potrebe, da ga mi beremo z afriškimi očmi ali da ga mi beremo z azijskimi očmi, ampak je pomembno, da ga mi beremo v našem prostoru, v našem tukaj in sedaj. Kar pomeni, da mi tudi ob spodbudnih besedah papeža Frančiška preverjamo razmere, kakršne so pri nas, kakšno je stanje spoštovanja človekovega dostojanstva v našem političnem, gospodarskem in kulturnem prostoru. Kakšno je spoštovanje človekovih pravic v tem našem času. Koliko je morda oblik ali pa senc suženjstva v našem okolju.

Ne vem a ste sem prišli peš ali ste sem prišli z avtomobilom, ampak če hodite peš po Ljubljani, potem neprestano srečujete ljudi, ki prosijo, ki beračijo. Kolikokrat, poglejte, gremo mimo teh ljudi, ne da bi nam prišlo na misel, da tam na tleh sedi sodobni suženj, ki ga je neki gospodar prisilil v beračenje in ki mu ta gospodar pobere ves zaslužek. Verjetno mu je že prej vzel dokumente in mu vzel tudi človekovo dostojanstvo. Ali pa kar je rekel že gospod Valenčič, pokupujemo. Vsi smo tu v skušnjavi, da dobimo čim več za čim manj denarja, ne glede na to ali so to delali otroci, mladoletni ali so to delali odrasli delavci, eni in drugi izkoriščani. Takrat ko mi kupujemo na takšen način, postanemo člen v verigi izkoriščanja. Papež silno lepo pravi: 'Nakup ni nikoli samo ekonomsko dejanje. Nakup je vedno tudi etično dejanje'. In verjamem, če bomo kupovali na takšen način s to presojo potem bomo najprej pomislili ali gre za pravičnost, ali je ta človek, ki je zadaj za tem izdelkom, dobil svoje človeka vredno plačilo ali ne. Na ta način postanemo občutljivi v tem našem prostoru za oblike izkoriščanja, za oblike zasužnjevanja. Potem tudi verjamem, da bomo v tem svojem okolju znali spodbujeni po papeževi besedi, morda bi tudi lahko rekel, prebujeni po papeževi besedi, opaziti in spregovoriti o oblikah izkoriščanja, ki smo jim priča v tej naši Sloveniji, v tem našem ekonomskem sistemu.

Zdi se mi zelo pomembno, da vedno preidemo v življenje in besede pretočimo v življenje, ker takrat dosežejo svoj namen. Ne smejo ostati akademska razprava ali pa politična analiza, odmev morajo dobiti v življenju, preko oznanjevanja Cerkve, njenega socialnega, družbenega nauka in tudi preko pisanja o teh vprašanjih vseh vrst, dragi novinarji. Hvala lepa.

Msgr. Stanislav Zore o silvestrovanju ter voščilo Slovencem
Za silvestrovo bomo najprej tako, kakor se v krščanski hiši spodobi, pokadili naš dom, ta škofija v Ljubljani je naš dom, zraven seveda molili. Potem pa se srečamo z brezdomci v Vincencijevem centru dobrote. Potem pa jaz po navadi grem spat. Nisem ravno ponočnjak, zvečer sem kmalu takšen, da je treba it v posteljo, ne glede ali je silvestrovo ali kakšen drugi dan.

Kaj bi želel Slovencem?
Željo Slovencem. Veste, kaj bi iskreno želel, morda ne Slovencem, ampak od Slovencev, za Slovence: Da bi v letu, ki je pred nami, vsak vsako svojo odločitev sprejel iz spoznanja dobrega. Da bi se odločal na podlagi tega, kar je spoznal, da je dobro zanj, da je dobro za njegovega bližnjega, da je dobro za njegovo družino ali širšo skupnost. Nikoli pa zgolj na temelju tega, kar je lažje, kar je morda bolj dobičkonosno, ampak res na osnovi spoznanja dobrega in po drugi strani, da bi tudi vsak izmed nas sprejel odgovornost na mestu, na katerem je v tej naši družbi pa tudi v naši Cerkvi. Da bi postali odgovorni ljudje, ki živijo iz spoznanja dobrega in jih to vodi, ne kaj drugega.