Poslanica papeža Frančiška za svetovni dan miru

POSLANICA SVETEGA OČETA
FRANČIŠKA
OB PRAZNOVANJU
48. MEDNARODNEGA DNEVA MIRU
1. JANUARJA 2015
NE VEČ SUŽNJI, AMPAK BRATJE

1. Ob začetku novega leta, ki ga sprejemamo kot milost in Božji dar človeštvu, naslavljam na vse može in žene,  vsa ljudstva in narode sveta, državne poglavarje, predsednike vlad in voditelje različnih verstev, moje prisrčno voščilo miru. Spremlja ga moja molitev, da bi prenehale vojne, spori in veliko trpljenje, ki ga povzročajo človeške roke, stare in nove epidemije ter uničujoče posledice naravnih nesreč. Na poseben način molim, da bi se, v skladu z našo skupno poklicanostjo k sodelovanju z Bogom in vsemi ljudmi dobre volje v pospeševanju sožitja in miru v svetu, znali upreti skušnjavi, da bi se obnašali nevredno naše človečnosti.

V lanski novoletni poslanici sem zapisal, da je v srcu vsakega moškega in ženske »želja po polnem življenju, vključno s tistim neuničljivim hrepenenjem po bratstvu, ki nas žene k občestvu z drugimi in nas usposablja, da v njih ne vidimo sovražnikov ali tekmecev, ampak brate in sestre, ki jih moramo sprejemati in objemati«. Ker je človek bitje odnosa in se uresničuje v medosebnih odnosih z navdihom pravičnosti in ljubezni, je za njegov razvoj temeljno priznavanje in spoštovanje njegovega dostojanstva, svobode in avtonomije. Žal, vedno razširjeno izkoriščanje človeka po človeku globoko rani občestveno življenje in poklicanost tkanja medosebnih odnosov spoštovanja, pravičnosti in ljubezni. Ta zavržen pojav, ki vodi k teptanju temeljnih pravic drugega ter k izničenju njegove  svobode in dostojanstva,  ima mnogotere oblike, o katerih želim na kratko razmišljati, da bi v luči Božje besede, lahko vsi ljudje bili »ne več sužnji, ampak bratje«.

Prisluhnimo Božjemu načrtu za človeštvo
2. Tema, ki sem jo izbral za to poslanico, se navdihuje v Pismu apostola Pavla Filemonu, v katerem apostol prosi svojega sodelavca, naj sprejme svojega sužnja Onézima, ki je postal kristjan in zato po Pavlovem mnenju zasluži, da ga ima za brata. Tako piše apostol narodov: «Morda je bil zato za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse dragega…« (Flm 1,15-16). Ko je Onézim postal kristjan, je postal  Filemonov brat.  Spreobrnjenje h Kristusu - začetek novega življenja Kristusovega učenca - je novo rojstvo  (prim. 2Kor 5,17; 1Pt 1,3), ki obnavlja bratstvo kot osnovno vez družinskega in temelj družbenega življenja.

V Prvi Mojzesovi knjigi (prim 1Mz 1,27-28) beremo, da je Bog ustvaril človeka kot moža in ženo in ju blagoslovil, da bi rodila in se množila: iz Adama in Eve je naredil starše, ki sta, uresničujoč Božji blagoslov biti rodovitna in se množiti, ustvarila prvo bratstvo, bratstvo Kajna in Abela. Kajn in Abel sta brata, ker prihajata iz istega naročja, in imata zato isti izvor, naravo in dostojanstvo svojih staršev, ustvarjenih po božji podobi in sličnosti.

Vendar bratstvo izraža tudi mnogoterost in različnost med brati, čeprav povezanimi po rojstvu in imetniki iste narave in enakega dostojanstva. Kakor bratje in sestre  so vse osebe po naravi v odnosu z drugimi; od njih se razlikujejo, a imajo isti izvor, naravo in dostojanstvo. V moči tega je bratstvo osnova za mrežo temeljnih odnosov za izgradnjo od Boga ustvarjene človeške družine.

Žal je med v Prvi Mojzesovi knjigi opisanim stvarjenjem in prerojenjem v Kristusu, ki naredi vernike brate in sestre »prvorojenega med mnogimi brati« (Rim 8,29), tudi negativna resničnost greha, ki večkrat prekine iz stvarjenja izhajajoče bratstvo  ter nenehoma pači lepoto in vzvišenost biti bratje in sestre iste človeške družine.  Kajn, ne le, da ne more prenašati svojega brata Abela, ampak ga iz zavisti ubije in zagreši prvi bratomor. »Kajnov umor Abela tragično pričuje o njegovem korenitem zavračanju njune poklicanosti, da sta brata. Njuna zgodba (prim. 1Mz 4,1–16) razkriva težko nalogo, h kateri so poklicani vsi ljudje, da živijo povezani in skrbijo drug za drugega.«

Tudi v zgodbi o družini Noeta in njegovih sinov (prim. 1Mz 9,18-27) Kamova brezobzirnost do očeta Noeta pripravi do tega, da ta prekolne nespoštljivega sina in blagoslovi ostale, tiste, ki so ga spoštovali, in tako uvede neenakost med brati rojenimi iz istega naročja.

V pripovedi o izvoru človeške družine postane greh oddaljitve od Boga, od lika očeta in brata, izraz odklonitve občestva in preide v kulturo zasužnjevanja (prim 1Mz 9,25-27) s posledicami, ki jih to povzroči in ki se vlečejo iz roda v rod: odklanjanje drugega, trpinčenje, kršitve dostojanstva in temeljnih pravic, uzakonitev neenakosti. Od tu se potreba po spreobrnjenju nadaljuje do Zaveze, ki se uresniči v Kristusovem darovanju na križu, v zaupanju, da »kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost… po našem gospodu Jezusu Kristusu…« (Rim 5,20.21). On, ljubljeni Sin (prim. Mt 3,17) je prišel, da bi razodel Očetovo ljubezen do človeštva. Kdor posluša evangelij in sledi klicu k spreobrnitvi, za Jezusa postane »brat in sestra in mati« (Mt 12,50) in torej posinovljen otrok njegovega Očeta (prim. Ef 1,5).

Kristjani, Očetovi otroci in Kristusovi bratje, pa ne postanemo po neki Božji oblastni uredbi brez uporabe osebne svobode, torej ne da bi se svobodno spreobrnili h Kristusu. Biti Božji otrok sledi klicu spreobrnjenja: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se da v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha« (Apd 2,38). Vsi, ki so odgovorili z vero in življenjem na ta Petrov nagovor, so vstopili v bratstvo prve krščanske skupnosti (prim. 1Pt 2,17; Apd 1,15.16; 6,3; 15,23): Judje in Grki, sužnji in svobodni (prim. 1Kor 12,13; Gal 3,28), katerih različnost izvora in družbenega položaja ne zmanjšuje nikogaršnjega dostojanstva in nikogar ne izključuje iz pripadnosti božjemu ljudstvu. Krščanska skupnost je torej kraj občestva bratske ljubezni (prim. Rim 12,10; 1Tes 4,9; Heb 13,1; 1Pt 1,22; 2 Pt 1,7).

Vse to priča, kako je veselo oznanilo Jezusa Kristusa, po katerem Bog »vse dela novo« (Raz 21,5), sposobno odrešiti tudi medčloveške odnose, vključno z odnosom med sužnjem in njegovim gospodarjem, tako da osvetli tisto, kar imata skupnega: posinovljenost in vez bratstva v Kristusu. Jezus sam je rekel svojim učencem: »Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta» (Jn 15,15).

Mnogoteri obrazi suženjstva včeraj in danes
3. Že od davnih časov različne človeške družbe poznajo pojav zasužnjevanja človeka po človeku. V zgodovini človeštva so bila obdobja, ko je bilo suženjstvo splošno sprejeto in zakonsko urejeno. Zakon je določal, kdo se je rodil svoboden, kdo pa kot suženj, in pod katerimi pogoji je lahko svobodo izgubil ali jo spet pridobil.  Sam zakon je torej dopuščal, da se je lahko ali se je moralo nekatere osebe imeti za lastnino druge osebe, ki je lahko z njimi svobodno razpolagala. Sužnja se je lahko prodalo ali kupilo, odstopilo ali nabavilo, kot da bi bil blago.

Danes je v svetu po pozitivnem razvoju zavesti človeštva suženjstvo, zločin ranjenega človeštva, formalno odpravljeno. Pravica vsake osebe, da se je ne drži v suženjstvu ali tlačanstvu je v mednarodnem pravu priznana kot nesporna norma.

Vendar so kljub številnim mednarodnim sporazumom in strategijam, s katerimi se mednarodna skupnost bori proti suženjstvu in želi narediti konec temu pojavu v vseh njegovih oblikah, še danes milijoni ljudi  –  otrok, moških in žensk vseh starosti –  prikrajšani za svobodo in prisiljeni živeti v pogojih, primerljivih s suženjstvom.

Mislim na mnoge delavce in delavke, tudi mladoletne, zasužnjene na formalni ali neformalni ravni na različnih področjih, od gospodinjskega do kmečkega dela in od rokodelske industrije do rudarstva, tako v deželah, katerih delovna zakonodaja ne zadošča minimalnim mednarodnim standardom, kakor tudi, čeprav ilegalno, v deželah, katerih zakonodaja ščiti delavca.

Mislim tudi na življenjske pogoje mnogih migrantov, ki na svojem dramatičnem potovanju, oropani svoje lastnine ter fizično in spolno zlorabljeni, trpijo lakoto in izgubljajo svobodo. Mislim na tiste od njih, ki po zelo težkem potovanju polnem strahu in negotovosti pridejo na cilj, pa se jih včasih tu zadržuje v nečloveških pogojih. Mislim na tiste od njih, ki so jih različne družbene, politične in gospodarske okoliščine potisnile v ilegalo, in na tiste, ki ostanejo v okviru zakonitosti,  a morajo zato sprejeti življenje in delo v sramotnih pogojih; posebej ko državne zakonodaje ustvarjajo ali dopuščajo strukturno odvisnost priseljenega delavca od delodajalca, na primer pogojevanje zakonitosti bivanja z delovno pogodbo… Da, mislim na »suženjsko delo«.

Mislim na osebe, prisiljene v prostitucijo, med katerimi je mnogo mladoletnih, ter ženske in moške spolne sužnje; na ženske, prisiljene v poroko ali prodane v zakon;  tiste, ki so po smrti moža dane v nasledstveni zakon sorodniku brez možnosti dati ali odtegniti svoje soglasje. 

Ne morem ne misliti na mnoge, mladoletne in odrasle, ki so postali predmet prometa in trgovine z organi, rekrutiranja za vojaško službo ali beračenje, za nezakonite dejavnosti kot proizvodnja ali prodaja mamil, ali za prikrite oblike mednarodnih posvojitev.

Mislim končno na vse tiste, ki so jih teroristične skupine ugrabile, zadržale v jetništvu in zasužnjile za svoje cilje kot borce, ali posebej dekleta in žene kot spolne sužnje. Mnogi izmed njih izginejo, so večkrat prodani, trpinčeni, pohabljeni ali ubiti.

Globlji vzroki suženjstva
4. Korenine suženjstva so, tako danes kot včeraj, v pojmovanju človeške osebe, ki dopušča možnost, da jo obravnavamo kot predmet. Ko greh pokvari človekovo srce in ga oddalji od njegovega Stvarnika ter soljudi, le teh ne zaznava več kot bitij enakega dostojanstva, kot bratov in sester v človečnosti, ampak kot predmete. Človeški osebi, ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti, se na silo, s prevaro, fizično ali psihično prisilo, vzame svoboda; popredmeti se jo in reducira na raven lastnine nekoga; obravnava se jo kot sredstvo in ne kot cilj.

Ob tem ontološkem vzroku – odklanjanju človečnosti v drugem – sodobne oblike suženjstva pojasnjujejo tudi drugi vzroki. Med njimi mislim predvsem na revščino, nerazvitost in izključenost, posebno ko se to združi  s pomanjkanjem dostopa do izobrazbe ali  s pičlimi, če ne ničelnimi zaposlitvenimi možnostmi. Neredko so žrtve trgovine in zasužnjevanja osebe, ki so skušale najti način izhoda iz razmer skrajne revščine, pogosto verjele lažnim obljubam dela, a so padle v roke kriminalnih mrež, ki trgujejo s človeškimi bitji.  Te mreže se vešče poslužujejo moderne informacijske tehnologije, da premamijo mlade in najmlajše iz vseh delov sveta.

Tudi pokvarjenost tistih, ki so pripravljeni storiti vse, da bi obogateli, je treba prišteti med vzroke suženjstva. Dejansko je za zasužnjevanje človeških oseb in trgovino z njimi potrebno pajdaštvo, ki gre pogosto preko podkupljivosti posrednikov, članov sil javnega reda, drugih državnih organov ali pripadnikov različnih civilnih in vojaških ustanov. »To se zgodi, ko je v središču gospodarskega sistema bog-denar in ne človek, človeška oseba. Da, v središču  vsakega družbenega in gospodarskega sistema mora biti oseba, Božja podoba, ustvarjena da bi bila gospodar vesolja. Ko se odstrani osebo in pride bog-denar, pride do tega prevrata vrednot.«

Drugi vzroki suženjstva so oboroženi spopadi, nasilje, kriminal in terorizem. Številne osebe ugrabijo, da bi jih prodali, rekrutirali kot borce ali spolno izkoriščali, ko so prisiljene se izseliti in pustiti vse, kar imajo: zemljo, hišo, posest in tudi svojce. Prisiljene so iskati alternativo takim grozovitim pogojem tudi ob tveganju lastnega dostojanstva in preživetja ter  na tako tvegati vstop v začaran krog, ki jih naredi za plen bedi, sprijenosti in njihovim pogubnim posledicam.

Skupen boj proti suženjstvu
5. Ko opazujemo pojav trgovine z ljudmi, nezakonitega prometa migrantov in druge znane in neznane obraze suženjstva, imamo pogosto vtis neke splošne ravnodušnosti.

Žal je to v veliki meri res. Rad bi pa spomnil na ogromno tiho delo v prid žrtev, ki ga že mnogo let opravljajo mnoge redovne skupnosti, posebej ženske. Te ustanove delujejo v težkih okoliščinah, ki jih včasih obvladuje nasilje, in skušajo pretrgati nevidne verige, ki vežejo žrtve na njihove mešetarje in izkoriščevalce; verige, katerih členi so včasih narejen iz nežnih psiholoških mehanizmov, ki držijo žrtve v odvisnosti od njihovih biričev z izsiljevanjem in grožnjami njim in njihovim dragim, včasih pa so to materialna dejanja, kot sta zaplemba osebnih dokumentov in fizično nasilje.  Redovne skupnosti delujejo predvsem na treh področjih: pomoč žrtvam, njihova psihološka in vzgojna rehabilitacija in njihova ponovna vključitev v družbo ciljne ali izvorne države. 

To neizmerno delo, ki zahteva pogum, potrpežljivost in vztrajnost, zasluži, da ga cenita Cerkev in družba. Vendar je jasno, da sámo zase ne more narediti konca nadlogi izkoriščanja človeške osebe. Potreben je tudi trojni napor odgovornih na institucionalni ravni: preventiva, zaščita žrtev in sodni pregon odgovornih. In kot se kriminalne organizacije poslužujejo svetovnih mrež za doseganje svojih ciljev, tako tudi ukrepi za zmago nad tem pojavom  zahtevajo prav tako svetoven skupni napor različnih družbenih dejavnikov.

Države bi morale budno paziti, da bi njihove nacionalne zakonodaje o migracijah, delu, posvojitvah, selitvah podjetij in o trgovanju z izdelki narejenimi z izkoriščanjem dela, res spoštovale dostojanstvo osebe. Potrebni so pravični zakoni, osredotočeni na človeško osebo, ki branijo njene temeljne pravice in jih ponovno vzpostavljajo, če so kršene, ter pri tem žrtvam vrnejo ugled in jim zagotavljajo nedotakljivo varnost; ob tem pa učinkoviti mehanizmi nadzora  pravilne uporabe takih predpisov, ki ne smejo puščati prostora za podkupljivost in nekaznovanost. Potrebno je priznati vlogo ženske v družbi in pri tem delati tudi na ravni kulture in komunikacije, da bi dosegli želene rezultate.

Medvladne organizacije so v skladu z načelom subsidiarnosti poklicane sprožiti usklajene pobude za boj proti transnacionalnim mrežam organiziranega kriminala, ki vodijo trgovino z ljudmi in nezakonit promet z migranti. Potrebno je sodelovanje na različnih ravneh; vključevati mora državne in mednarodne ustanove, civilno družbo in svet podjetništva.

Podjetja imajo dolžnost zagotavljati svojim uslužbencem dostojne delovne pogoje in primerne plače, pa tudi paziti, da v njihovih distribucijskih verigah ni prostora za oblike zasužnjevanja ali trgovino z ljudmi. Družbeni odgovornosti podjetja se pridružuje družbena odgovornost potrošnika. Resnično, vsakdo bi se moral zavedati, da je »nakup vedno tudi moralno, ne le gospodarsko dejanje«.

Organizacije civilne družbe imajo po svoji strani nalogo ozaveščati in vzpodbujati h korakom, ki so potrebni za izkoreninjenje in upor proti kulturi zasužnjevanja.

V zadnjih letih je Sveti Sedež zbral klice bolečine žrtev trgovine z ljudmi in glasove redovnih skupnosti, ki jih spremljajo na poti k osvoboditvi, in pomnožil pozive mednarodni skupnosti, naj različni akterji združijo sile in sodelujejo, da bi se rešili te nadloge. Pripravil je tudi srečanja, ki naj bi pomagala osvetliti pojav trgovine z ljudmi in olajšati sodelovanje različnih vpletenih, med katerimi so strokovnjaki iz akademskega sveta in iz mednarodnih organizacij, sile javnega reda držav izvora, prehodnih in ciljnih držav migrantov in predstavniki cerkvenih skupin, ki se trudijo za dobro žrtev. Želim si, da bi se ta prizadevanja v naslednjih letih nadaljevala in se krepila.

Globalizirati bratstvo, ne suženjstva in ravnodušnosti
6. V svojem delu za »oznanilo resnice o Kristusovi ljubezni v družbenih zadevah« si Cerkev v svoji karitativni dejavnosti stalno prizadeva izhajati iz resnice o človeku. Njena naloga je vsem pokazati pot k spreobrnjenju, za kar je treba spremeniti pogled na bližnjega, prepoznati v drugem, kdorkoli že je, brata in sestro v človečnosti, mu priznati notranje dostojanstvo v resnici in svobodi, kot pokaže zgodba Jožefine Bakhite. Svetnica iz pokrajine Darfur v Sudanu, ki so jo ugrabili trgovci s sužnji in devet let staro prodali krutim gospodarjem, je po bolečih dogodivščinah postala 'svobodna božja hči' po veri, ki jo je živela v redovni posvetitvi in službi drugim, posebej majhnim in šibkim. Ta svetnica, ki je živela v devetnajstem in dvajsetem stoletju, je tudi danes zgledna pričevalka upanja za številne žrtve suženjstva in lahko podpira prizadevanja vseh tistih, ki se posvečajo boju proti tej »rani na telesu sodobnega človeštva, rani v Kristusovem mesu«.

S tem ciljem pred očmi vabim vsakogar v njegovi lastni vlogi in v njegovi lastni posebni odgovornosti h gestam bratstva do tistih, ki jih držijo v suženjstvu. Vprašajmo se, kako se mi kot skupnost ali kot posamezniki čutimo nagovorjene, ko v vsakdanjem življenju srečujemo ali imamo opravka z osebami, ki bi lahko bile žrtve trgovine z ljudmi, ali ko se moramo odločiti glede nakupa izdelkov, ki bi po vsej verjetnosti lahko bili narejeni z izkoriščanjem drugih oseb. Mnogi od nas, zavoljo brezbrižnosti, raztresenosti zaradi vsakdanjih skrbi, ali iz gospodarskih razlogov, zamižijo na eno oko. Drugi pa se odločijo narediti nekaj dobrega, se vključiti v združenja civilne družbe ali narediti majhna vsakdanja dobra dela – ki imajo veliko vrednost!– kot prijazna beseda, pozdrav, »dober dan« ali nasmeh, ki nas nič ne stanejo, a lahko dajo upanje, odprejo poti, spremenijo življenje osebi, ki živi v nevidnosti, spremenijo pa tudi naše življenje v soočenju s to resničnostjo.

Priznati moramo, da smo pred mednarodnim pojavom, ki presega pristojnosti ene same skupnosti ali naroda. Da bi ga obvladali, je potrebna mobilizacija v razsežnostih, ki so primerljive razsežnostim pojava samega. Zato nujno kličem vsem možem in ženam dobre volje, vsem, ki so od blizu ali daleč, tudi na najvišjih ravneh institucij, priče rani sodobnega suženjstva, naj ne postanejo sokrivci te bolezni, naj ne odvrnejo pogleda od trpljenja njihovih bratov in sestra v človečnosti, ki jim je bila odvzeta svoboda in dostojanstvo; naj imajo pogum dotakniti se Kristusovega trpečega mesa, ki se nam prikazuje po brezštevilnih obrazih tistih, ki jih prav On imenuje »ti moji najmanjši bratje« (Mt 25,40.45).

Vemo, da bo Bog vsakega od nas vprašal: »Kaj si storil svojemu bratu?« (prim. 1Mz 4,9-10). Globalizacija ravnodušnosti, ki danes pritiska na življenja mnogih sestra in bratov, zahteva od vseh nas, da postanemo tvorci globalizacije solidarnosti in bratstva, ki jim bo lahko vrnila upanje in jim pomagala pogumno nadaljevati pot skozi probleme našega časa, ob novih možnostih, ki jih ta čas prinaša in jih Bog polaga v naše roke.

Vatikan, 8. decembra 2014
FRANČIŠEK
Prevedel: Drago Čepar