Izšel je novi »Direktorij za homiletiko«

VATIKAN (sobota, 20. december 2014, RV) – Že papež Benedikt je v apostolski spodbudi »Gospodova beseda« zahteval, naj se pripravijo besedila in pripomočki, ki bodo duhovnikom v pomoč pri oznanjevanju. Papež Frančišek se je nato v apostolski spodbudi »Veselje evangelija« dokaj natančno zaustavil ob vprašanju oznanjevanja v bogoslužju, predvsem pri »homiliji in njeni pripravi«. Poudaril je, da je homilija »preizkusni kamen, ob katerem presojamo bližino in sposobnost stika pastirja z njegovim ljudstvom«. Kljub velikemu pomenu, ki ga homilija ima, pa vse prevečkrat ljudje zaradi nje trpijo. Trpijo duhovniki, ko pridigajo in verniki, ki poslušajo. V resnici bi homilija morala biti »globoka in srečna izkušnja Svetega Duha, krepilno srečanje z Božjo besedo, stalni izvir prenove in rasti.«

Pridiganje je ena od najpomembnejših nalog škofa, duhovnika ali diakona, saj z njo pomaga poslušalcem, da sprejmejo Božjo besedo in jo preobrazijo v svoje življenje. Zato homilije ne smejo improvizirati. Govornik se mora zavedati, kaj pomeni deliti kruh Božje besede, kakšna so bogoslužna navodila, kakšno znanje mu je potrebno za to poslanstvo ter kakšne so potrebe oziroma pričakovanja skupnosti, kateri bo govoril. Kaj torej homilija je, kako naj bo oblikovana, na kaj je treba paziti pri njeni pripravi -  na ta in še na mnoga druga vprašanja odgovarja novi »Direktorij za homiletiko«, ki ga je izdala Kongregacija za bogoslužje in zakramente.

V dekretu o Direktoriju je zapisano, da je le-ta dvodelen. V prvem delu, ki govori o homiliji v bogoslužju, je predstavljena narava, naloga in okolje, v katerem se homilija dogaja. Govora je o pridigarju, o njegovi bližnji in daljni pripravi na pridiganje, pa o tistih, na katere bo pridiga naslovljena. Skratka, podana so okvirna merila glede udeležencev, okolja, vsebin in celotnega konteksta neke pridige.

V drugem delu pa Direktorij prinaša navodila o tem, kako pridigati v raznih obdobjih cerkvenega leta, ob posebnih dogodkih, kot so poroke in pogrebi ter pri delavniškem bogoslužju. Ponuja predvsem okvirna navodila in predlaga metodo dela, ne prinaša pa vnaprej izdelanih besedil. Za osnovo navodil in metod so se naslonili na pravila, ki so zapisana v liturgičnih knjigah ter cerkvenih dokumentih. Izogibali so se opisovanju osebnih okusov ali mišljenja glede pridiganja.

Direktorij je namenjen za uporabo duhovnikov in bogoslovcev ter za njihovo trajno oblikovanje. Njegov namen je med drugim tudi ta, da bi, kot je želja papeža Frančiška, obnovili »svoje zaupanje v oznanjevanje, ki je utemeljeno na prepričanju, da bi Bog rad dosegel druge po pridigarju, in da svojo moč razodeva po človeški besedi.«