Papeževo srečanje z Italijanskim olimpijskim komitejem: Sprejeti napor in žrtve

VATIKAN (petek, 19. december 2014, RV) – »V naši dobi je šport v Cerkvi domač,« je zatrdil papež Frančišek, ko se je danes srečal z atleti in vodilnimi iz Italijanskega olimpijskega komiteja (CONI). Le-ta letos praznuje stoletnico.

V središču je oseba
Že sto let tako po papeževih besedah spodbuja, organizira in vodi šport v Italiji. In sicer ne le odvisno od olimpijskih iger, ampak tudi preko vrednotenja njegove ljudske, družbene, vzgojne in kulturne razsežnosti. Pri tem se komite navdihuje v temeljnih načelih Olimpijske listine. Ta v središče postavlja osebo, harmoničen razvoj človeka, varovanje človekovega dostojanstva in pa prispevanje h gradnji boljšega sveta, brez vojn in napetosti. Mlade preko športa vzgaja, in sicer tako, da se z njim ukvarjajo brez kakršnekoli diskriminacije, v duhu prijateljstva, solidarnosti in lojalnosti.

»Šport je bil od vedno naklonjen vesoljnosti, ki je zaznamovana z bratstvom in prijateljstvom med narodi, slogo in mirom med narodi; s spoštovanjem, strpnostjo, harmonijo raznovrstnosti.« Vsak športni dogodek, še posebej pa olimpijski, ko se pomerijo predstavniki narodov z različnimi zgodovinami, kulturami, tradicijami, religijami in vrednotami, lahko odpre nove, včasih nenadejane poti pri preseganju sporov, katere je povzročilo kršenje človekovih pravic.

Citius, altius, fortius
Olimpijsko geslo »Hitreje, višje, močneje« (Citius, altius, fortius) ne pomeni spodbujanja k prevladi enega naroda ali ljudstva nad drugim. Prav tako ne pomeni izključevanja šibkejših in manj zaščitenih. To geslo predstavlja »izziv, h kateremu smo poklicani vsi«: sprejeti napor in žrtve, da bi dosegli pomembne cilje v življenju; sprejeti lastne omejitve, ne da bi dovolili, da nas le-te zaustavijo, ampak si prizadevati preseči jih.

Duhovna borbenost
Papež je zbrane športnike povabil, da bi nadaljevali to pot. Spodbudil je tudi njihovo vzgojno delo, solidarnost; prizadevanje, da bi bil šport dostopen vsem, da bi bil pozoren do šibkejših; da bi vključeval osebe z raznolikimi posebnimi potrebami, tujce, tiste, ki živijo na periferijah in potrebujejo prostor srečevanja, družabnosti, medsebojne delitve in igre; da bi bil šport usmerjen v razvoj človeške osebe, in sicer v stilu zastonjskosti. Nazadnje je papež Frančišek spomnil še, da je bil Italijanski olimpijski komite prvi, ki je v svojo strukturo sprejel lik olimpijskega kaplana: »To je prijateljska navzočnost, ki želi izraziti bližino Cerkve tudi preko spodbujanja močnega čuta za duhovno borbenost pri športnikih.« Dejansko obstajajo besede, značilne za šport, ki se nanašajo tudi na duhovno življenje. To so razumeli svetniki, ki so strast, navdušenje, vztrajnost, odločenost, izziv in ovire znali interpretirati s pogledom, usmerjenim onstran, preko samih sebe naproti obzorju Boga. In tudi sv. Pavel nas vabi, da bi se vadili v veri, saj »telesna vaja le malo koristi, pobožnost pa za vse koristi, ker ima obljubo sedanjega in prihodnjega življenja« (1 Tim 4,8).