Sveti oče slepim: Vrednota podaritve samega sebe je skrivnost prave sreče

VATIKAN (sobota, 13. december 2014, RV) – Papež Frančišek je v avdienco sprejel nacionalni odbor italijanske zveze slepih in slabovidnih. Danes Cerkev obhaja tudi praznik sv. Lucije, ki je zavetnica slepih oseb. Papež je zato spregovoril o človeških vrednotah, h katerim nas vabi ta svetnica.

Pogum
Prva je pogum. Lucija je bila mlada, nebogljena ženska, a se je z mučenjem in nasilno smrtjo soočila z velikim pogumom. Njen pogum je izviral iz vstalega Kristusa, s katerim je bila združena, in Svetega Duha, ki je prebival v njej. »Vsi potrebujemo pogum, da se soočimo s preizkušnjami življenja. Še posebej ga potrebujejo slepe in slabovidne osebe, da se ne zaprejo, da ne prevzamejo drže samopomilovanja, ampak se nasprotno odprejo resničnosti, drugim, družbi; da se naučijo spoznavati in vrednotiti zmožnosti, ki jih je Gospod dal vsakomur, zares vsakomur, brez izjeme!«

Biti del skupnosti
Druga vrednota je povezana s tem, da Lucija »ni bila sama«, temveč je bila »del skupnosti«. Papež je zbranim tako pojasnil, da je vrednota tudi to, da so »združenje«. Združenje namreč ni seštevek posameznikov, ampak je veliko več: »Biti del skupine, biti solidarni, srečevati se, deliti si izkušnje, dati sredstva na skupno razpolago …« Prav osebe, ki so za kaj prikrajšane, s svojo izkušnjo vsem govorijo, da smo ustvarjeni za odnose, da se dopolnjujemo, si pomagamo, se spremljamo in se medsebojno podpiramo. Njihova prisotnost nas spodbuja, da »smo skupnost, da se medsebojno sprejmemo z našimi omejitvami«.

Podaritev samega sebe
Lucija pa nam nazadnje pravi tudi, da je življenje ustvarjeno zato, da bi bilo podarjeno. Vrednota podaritve samega sebe je univerzalna, je zatrdil sveti oče: »Je skrivnost prave sreče.« Človek se ne uresniči v polnosti, ko nekaj ima ali ko dela. Uresniči se, ko ljubi, kar pomeni, ko se podarja.