Rim: Simpozij z naslovom S papežem Frančiškom na periferije zgodovine

VATIKAN (torek, 9. december 2014, RV) – Od 1. do 6. decembra je v Rimu potekal simpozij z naslovom S papežem Frančiškom na periferije zgodovine. Organizirali sta ga Italijanska konferenca višjih redovnih predstojnikov in Zveza višjih redovnih predstojnic Italije. Udeležilo se ga je okoli dvesto petdeset redovnic in redovnikov, regionalnih referentov za področje solidarnosti in sodelavcev škofijskih Karitas. Med udeleženci so bili tudi p. Federico Lombardi, tiskovni predstavnik Svetega sedeža, italijanski filozof Massimo Cacciari, nadškof Bruno Forte in msgr. Josè Rodriguez Carballo iz Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja.

P. Lombardi je izpostavil duhovno razsežnost pontifikata papeža Frančiška: spodbuditi misijonarsko Cerkev, ki gleda stran od sebe, da bi ponesla evangelij v svet; skupaj iskati pot; poslušati in se čuditi; gojiti kulturo srečevanja; služiti Bogu, Cerkvi, bližnjemu; zavzemati se za vključevanje, razsežnost, ki se ne boji biti polemična s tem, ko obsoja največja zla današnjega časa; gojiti odgovornost do drugih in do sveta, ki nam je bil zaupan v oskrbo.

Cacciari je poudaril, da se Evropa nahaja sredi različnih sprememb, med katerimi je tudi nevarna izguba sakralnosti. Frančišek prihaja iz druge celine in ne iz Evrope, ki tudi ni več središče sveta. Njegov jezik črpa iz prave teologije, naravnane na močno voluntaristično tradicijo, ki je tesno povezana s trdno terezijansko mistiko, postavljeno na ''delajte'' in zatem ''učite''. Gre za metodo, ki s sabo prinaša izredno napetost pri poslušanju stvarnosti, a ne od zunaj, ampak od znotraj.

Nadškof Forte je spregovoril o »komunikativni revoluciji« papeža Frančiška. Njegove besede sežejo do src vseh, ker so iskrene, preproste in zmerne; so spontane besede, ki niso nikoli izrečene slučajno in so vedno premišljene, čeprav se na trenutke lahko zdijo ko presenetljive novosti. Frančišek je bil vajen biti blizu revnim in tako se je naučil povedati stvari na ponižen in vsem razumljiv način. Ta preprostost ne bi imela moči, ki jo ima, če ne bi slonela na iskrenosti in transparentnosti. Nadškof Forte je še izpostavil Frančiškovo zmernost, ki se izogiba vsemu, kar bi lahko povzdigovalo oblast: potrebuje bratsko bližino, navaden avto, normalno vedenje, s čimer razumemo, da papež želi biti tovariš na poti in brat v človeškosti.

Msgr. Josè Rodriguez Carballo je v ospredje postavil posvečeno življenje in smernice, pomembne za posvečene osebe: biti prinašalci veselja, ki izvira iz zavesti, da smo ljubljeni; prebuditi svet s preroštvom; živeti občestvo; posvečeno življenje videti kot izhod na bivanjske in miselne periferije; ustvariti kulturo dialoga in se brez strahu spraševati, kaj Bog hoče od vsakega med nami. Spodbudil je k hoji proti večkulturnemu poslanstvu, ki sicer zahteva veliko dela, a ki pomaga ponovno odkriti duhovno pot do občestva z drugim.