Prva adventna pridiga p. Cantalamesse: Mir kot Gospodov dar v Jezusu Kristusu

VATIKAN (petek, 5. december 2014, RV) – Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je danes zjutraj imel prvo adventno pridigo za papeža Frančiška in rimsko kurijo. Kot običajno, je potekala v kapeli Odrešenikove Matere v apostolski palači. Letošnje adventne pridige govorijo o miru. Današnja je v ospredje postavila mir kot Gospodov dar v Jezusu Kristusu. Naslednja dva petka pa bo p. Cantalamessa pridigal še o miru kot nalogi, za katero si je treba prizadevati, in o miru kot daru Svetega Duha.

Mir kot Gospodov dar v Jezusu Kristusu
Ko govorimo o miru, običajno mislimo na »horizontalni mir«: med narodi, rasami, socialnimi razredi, religijami. Božja beseda pa nas uči, da je na prvem mestu »vertikalni mir«, ki je med nebom in zemljo, med Bogom in človeštvom. Od tega so namreč odvisne vse druge oblike miru, je povedal p. Cantalamessa. To vidimo tudi pri svetopisemski pripovedi o stvarjenju. Ko sta Adam in Eva v miru z Bogom, je mir tudi v njiju, med mesom in duhom, mir je med moškim in žensko, med človeškim bitjem in ostalim stvarstvom. Ko pa se upreta Bogu, vse vstopi v boj: meso proti duhu, moški proti ženski, narava proti človeku, brat proti bratu.

Ob človekovem uporu, izvirnem grehu, pa Bog ne zapusti človeštva, ampak se odloči za nov načrt sprave. Dolga priprava se začne s svetopisemskimi zavezami, ki so vedno »zaveze miru« in nikoli »vojna proti sovražniku«. Preroki pogosto govorijo o »novi in večni zavezi«, ki je »zaveza miru«, vrnitev k izvornemu miru v raju. Vsa preroštva pa se uresničijo z Jezusovim prihodom. Ob njegovem rojstvu angeli oznanijo: »Na zemlji mir ljudem, ki jih Bog ljubi!« Jezus sam pravi, da je prišel na zemljo, da bi prinesel mir. Apostolska Cerkev se ne utrudi oznanjati, da so se vse obljube o Božjem miru izpolnile v Kristusu.

Kristusov križ
A v središču ni Jezusov prihod kot tak, ampak njegova smrt: mir pride po opravičenju iz vere, opravičenje pa po darovanju Kristusa na križu. P. Cantalamessa je pojasnil, da ne moremo razumeti radikalne spremembe v odnosu z Bogom, če ne razumemo, kaj se je zgodilo s Kristusovo smrtjo. »Kristusova smrt na Križu je trenutek, v katerem Odrešenik izvrši odrešenjsko delo, s tem da uniči greh in zmaga nad Satanom. Jezus Kristus je postal za nas modrost, opravičenje, posvečenje in odrešenje.«

Da bi lažje razumeli smisel Kristusove daritve na križu, je papeški pridigar pojasnil, v čem je novost. Običajno se je darovanje izvrševalo za pomiritev Boga, jeznega zardi greha. Človek je Bogu daroval žrtev in prosil za spravo in odpuščanje. S Kristusovo žrtvijo pa se je perspektiva obrnila. Ni človek tisti, ki hoče vplivati na Boga, da bi se pomiril. Prej je Bog tisti, ki želi, da bi človek odstopil od svojega sovraštva do njega. Zveličanje se ne začne s prošnjo za spravo s strani človeka, ampak s prošnjo Boga po spravi z njim. S tega vidika lažje razumemo Pavlovo trditev, da je Bog v Kristusu spravil svet s seboj. Mir, ki nam ga je prinesel Kristus s svojo smrtjo na križu, postane v nas aktiven in dejaven po Svetem Duhu. Cantalamessa je opozoril, da pa mir sicer res prihaja iz Kristusovega križa, a se iz njega ne rodi. »Na križu je Jezus uničil zid greha in sovražnosti, ki je Božjemu miru preprečeval priti do človeka. Zadnji izvir miru je Trojica.«

Spravimo se z Bogom
Ob koncu pridige so v ospredje bile postavljene Pavlove besede: »Spravite se z Bogom.« Po Cantalamessovih besedah je osnovni razlog za oddaljenost modernega človeka od religije in vere popačena podoba, ki jo ima o Bogu. To je tudi razlog za krščanstvo, ki je ugaslo, brez zagona in brez veselja, živeto bolj kot dolžnost kot pa dar. Pogosto se Božjo voljo povezuje z vsem tistim, kar je neprijetno in boleče, razumljeno kot okrnjenost svobode in posameznikovega razvoja. Kakor da bi Bog bil sovražnik vsakega praznovanja, veselja in zadovoljstva. A v Novi zavezi je Božja volja imenovana »eudokia«, kar pomeni dobra volja, dobrohotnost. Ko pravimo »Zgodi se tvoja volja«, je kot da bi rekli »Naj se v meni, Oče, izpolni tvoj načrt ljubezni«. Sveti Duh nas uči gledati na Boga z novim pogledom. Seveda tudi kot na Boga postave, a predvsem kot na »Boga ljubezni in milosti«, »usmiljenega in milostljivega Boga«, »počasnega v jezi in velikega v ljubezni«. Odkrijemo ga kot zaveznika in prijatelja, kot nežnega Očeta.