Skupna izjava papeža Frančiška in ekumenskega patriarha Bartolomeja I.

Midva, papež Frančišek in ekumenski patriarh Bartolomej I., izražava globoko hvaležnost Bogu za dar tega ponovnega srečanja, ki nama omogoča skupaj s Sveto Sinodo, s klerom in verniki ekumenskega patriarhata, praznovati praznik sv. Andreja, ki je bil prvi poklican in je brat apostola Petra. Najin spomin na apostola, ki sta oznanjala svetu blagovest evangelija s pridiganjem in pričevanjem mučeništva, poživlja v naju željo po nadaljevanju skupne hoje vse do dokončne odprave ovir, ki nas ločujejo in sicer z ljubeznijo ter zaupanjem.

Med najinim srečanjem maja letos v Jeruzalemu, ko sva spomnila na zgodovinski objem najinih častitljivih predhodnikov papeža Pavla VI. in ekumenskega patriarha Atenagora, sva podpisala skupno izjavo. Danes, ob tej srečni priložnosti ponovnega bratskega srečanja, hočeva skupaj ponovno potrditi najine skupne namene in zaskrbljenosti.

Izrekava najin iskren in odločen namen v pokorščini volji našega Gospoda Jezusa Kristusa, okrepiti najina prizadevanja za pospeševanje popolne enosti med vsemi kristjani, predvsem med katoliki in pravoslavnimi. Nadalje hočeva podpreti teološki dialog, ki ga vodi Mednarodna mešana komisija, ki sta jo natanko pred 35. leti tukaj v Fanarju ustanovila ekumenski patriarh Dimitrios in papež Janez Pavel II., saj trenutno obravnava najtežja vprašanja, ki so zaznamovala zgodovino naše ločitve in ki zahtevajo pozoren ter poglobljen študij. V ta namen zagotavljava kot pastirja Cerkve najino gorečo molitev in prosiva vernike, da se nama pridružijo v skupni prošnji »da bi bili vsi eno, da bo svet veroval« (Jn 17,21).

Izrekava tudi najino skupno zaskrbljenost glede stanja v Iraku, v Siriji in na vsem Bližjem vzhodu. Skupna sva si v želji po miru in stabilnosti ter v hotenju pospešiti z dialogom ter spravo reševanje sporov. Priznavava dosedanje napore pri nudenju pomoči na teh področjih ter istočasno pozivava vse tiste, ki so odgovorni za usodo narodov, naj povečajo svoje prizadevanje za skupnosti, ki trpijo in jim, tudi krščanskim, omogočijo, da ostanejo na svojih rodnih tleh. Ne moremo pristati na Bližnji vzhod brez kristjanov, ki tam že dva tisoč let izpovedujejo Jezusovo ime. Številni naši bratje in sestre so preganjani in so bili z nasiljem prisiljeni zapustiti svoje domove. Celo se zdi, da človeško življenje nima nobene vrednosti in da človeška oseba ne velja več nič ter je lahko žrtvovana za kakršen koli namen. Vse to pa na žalost pri mnogih naleti na ravnodušnost. Sveti Pavel nas opominja: »Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, če je en ud v časti, se z njim veselijo vsi udje« (1Kor 12,26). To je zakonitost krščanskega življenja in v tem smislu lahko rečeva, da obstaja tudi ekumenizem trpljenja. Kakor je bila kri mučencev za Cerkev moč in rodovitnost, tako je lahko skupno prenašanje vsakodnevnega trpljenja učinkovito orodje edinosti. Grozovit položaj kristjanov in vseh tistih, ki trpijo na Bližnjem vzhodu, zahteva, ne samo nenehno molitev, temveč tudi temu primeren odgovor mednarodne skupnosti.

Veliki izzivi, ki so pred takšnim današnjim svetom, zahtevajo solidarnost vseh ljudi dobre volje. Zato priznavava pomembnost spodbujanja konstruktivnega dialoga z islamom, utemeljenega na medsebojnem spoštovanju ter prijateljstvu. Kristjani in muslimani, navdihnjeni ob skupnih vrednotah ter spodbujeni ob iskrenem čutenju bratstva, so poklicani delati skupaj za ljubezen do pravičnosti, miru ter spoštovanja in človekovih pravic, še posebej na tistih področjih, kjer so nekoč stoletja živeli v mirnem sobivanju, sedaj pa skupaj tragično trpijo zaradi grozot vojne. Kot krščanska voditelja nadalje pozivava vse verske voditelje, naj nadaljujejo ter poživijo medverski dialog in si z vsemi močmi prizadevajo za izgradnjo kulture miru ter solidarnosti med posamezniki in med ljudstvi.

Spominjava se tudi tistih ljudstev, ki trpijo zaradi vojne. Še posebej prosiva za mir v Ukrajini, deželi s starodavnim krščanskim izročilom ter pozivava v spopad vpletene strani, naj ponovno poskušajo najti pot dialoga ter spoštovanja mednarodnega prava, da se konča spopad in bodo lahko vsi Ukrajinci živeli v soglasju.

Najina misel pa je namenjena tudi vernikom najinih Cerkva po vsem svetu, ki jih pozdravljava ter izročava Kristusu našemu Zveličarju, da bodo lahko neutrudljive priče Božje ljubezni. Najino gorečo molitev dvigujeva k Bogu, da podeli dar miru v ljubezni in edinosti vsej človeški družini.

»Sam Gospod miru pa naj vam dá mir, in to zmeraj in v vseh okoliščinah. Gospod naj bo z vami vsemi« (2Tes 3,16).