Papež med obiskom turškega urada za verske zadeve: Kot verski voditelji smo dolžni obsoditi vsako nasilje

ANKARA (petek, 28. november 2014, RV) – Srečanju s turškimi oblastmi v predsedniški palači v Ankari je sledil obisk na turškem uradu za verske zadeve, t.i. Diyanetu, kjer se je papež Frančišek sestal s predsednikom urada Mehmetom Gomezom. Po zasebnem pogovoru sta tako Gomez kot papež imela še javna govora. Frančišek je ponovno izpostavil konfliktne razmere na Bližnjem vzhodu ter poudaril pomembno vlogo medsebojnega sodelovanja, predvsem med verskimi voditelji: »Dobri odnosi in dialog med verskimi voditelji so velikega pomena. Predstavljajo jasno sporočilo, namenjeno skupnostim, da sta vzajemno spoštovanje in prijateljstvo mogoča kljub razlikam. To prijateljstvo, poleg tega, da je vrednota samo po sebi, pridobi na posebnem pomenu in dodatni pomembnosti v času kriz, kot je to naša; v krizah, ki so v nekaterih delih sveta postale prave drame za celotne narode.«

Papež Frančišek se je ponovno vrnil k razmeram na Bližnjem vzhodu, predvsem v Iraku in Siriji. Spomnil je na vse, ki trpijo za posledicami konfliktov. Posebno zaskrbljenost je izrazil nad nehumanim trpljenjem pripadnikov krščanskih, jezidskih in drugih skupnosti, ki so zaradi ekstremistične in fundamentalistične skupine morali zapustiti svoje domove, da so si tako rešili življenje in jim ni bilo treba zanikati vere. Spomnil je na uničevanje verskih zgradb in spomenikov, verskih simbolov in kulturne dediščine.

»Kot verski voditelji smo dolžni obsoditi vsako nasilje nad dostojanstvom in človekovimi pravicami,« je pozval papež. »Človeško življenje, dar Boga Stvarnika, ima značaj svetega. Za nasilje, ki hoče biti versko upravičeno, zasluži najostrejšo obsodbo, kajti Vsemogočni je Bog življenja in miru. Od vseh, ki trdijo, da ga častijo, svet pričakuje, da so moški in ženske miru, zmožni živeti kot bratje in sestre, kljub etničnim, verskim, kulturnim in ideološkim razlikam.«

Poleg obsodbe je pomembno tudi skupno delo, da bi se našle ustrezne rešitve. To pa terja »sodelovanje vseh strani: vlad, političnih in verskih voditeljev, predstavnikov civilne oblasti ter vseh moških in žensk dobre volje«, pri čemer je Frančišek pripomnil, da predvsem odgovorni za verske skupnosti lahko dajo dragocen prispevek z vrednotami svojih izročil. »Mi, muslimani in kristjani, smo varuhi neprecenljivih duhovnih zakladov, med katerimi prepoznavamo skupne elemente, čeprav jih živimo v skladu z lastnimi izročili.« Papež je omenil čaščenje usmiljenega Boga, priznavanje očaka Abrahama, molitev, miloščino, post – vse to so elementi, ki lahko spremenijo življenje in dajo osnovo dostojanstvu in bratstvu. »Priznati in razviti te skupne duhovne elemente preko medverskega dialoga  nam prav tako pomaga v družbi pospeševati in širiti moralne vrednote, mir in svobodo.« Skupno priznanje svetosti človeške osebe podpira sočutje, solidarnost in pomoč najbolj trpečim. Pri tem je Frančišek dejal, da ceni vse, kar turški narod, muslimani in kristjani, delajo za ogromno število oseb, ki zaradi konfliktov bežijo iz svojih držav. To je namreč konkreten zgled skupnega služenja drugim, ki ga je treba spodbuditi in podpreti.