Sveti oče med jutranjo mašo: Nič potrtosti! Upanje!

VATIKAN (četrtek, 27. november 2014, RV) – Tudi sredi mnogih težav kristjan ne popusti potrtosti. To je poudarek papeževe današnje jutranje homilije. Izhajal je iz odlomkov iz knjige Razodetja in Lukovega evangelija, ki govorita o dveh mestih: Babilonu in Jeruzalemu. Obe besedili našo pozornost usmerjata h koncu tega sveta. Opisujeta namreč propad mest, ki nista sprejeli Gospoda, ki sta se oddaljili od njega. Do njunega propada je prišlo iz različnih razlogov.

Mesto Babilon je »simbol zla in greha« ter je propadlo zaradi pokvarjenosti. Imelo se je za gospodarja sveta in samega sebe. Kadar se greh nakopiči, se izgubi sposobnost upiranja in se začne trohneti. Tako se zgodi tudi s pokvarjenimi osebami, ki nimajo več moči, da bi se uprle. »Pokvarjenost ti da nekaj sreče, da ti oblast in tudi občutek zadovoljstva s samim seboj. Ne pusti prostora za Gospoda in za spreobrnjenje.« Papež Frančišek je spomnil, da nam je danes poznana ekonomska pokvarjenost in pokvarjenost z zelo raznolikimi grehi, na primer pokvarjenost s poganskim, posvetnim duhom, ki je ena najgrših pokvarjenosti. Ta »pokvarjena kultura« ti daje občutek, da si v raju, kjer je vse polno in v preobilju, a znotraj je »gnila«. V simbolu Babilona lahko vidimo vsako družbo, vsako kulturo in vsako osebo, ki se je oddaljila od Boga in ljubezni do bližnjega ter trohni.

Jeruzalem je propadel iz drugega razloga. To mesto je Gospodova nevesta, ki pa se ni zavedla obiskov svojega Ženina in Gospod je zaradi nje jokal. »Babilon propade zaradi pokvarjenosti, Jeruzalem zaradi raztresenosti, ker ne sprejme Gospoda, ki pride, da bi ga rešil. Ni čutil potrebe po zveličanju. Imel je zapise prerokov, Mojzesa, in to mu je zadostovalo.« To mesto ni pustilo prostora za zveličanje, za Gospoda je zaprlo vrata. Gospod je trkal na vrata, a Jeruzalem ni bil pripravljen, da bi ga sprejel, mu prisluhnil, ni bil pripravljen pustiti mu, da bi ga rešil. Zato propade.

Ta dva primera, kot je nadaljeval papež Frančišek, nam pomagata premisliti o naših življenjih. Smo podobni pokvarjenemu in samozadostnemu Babilonu ali raztresenemu Jeruzalemu? Vendar pa se sporočilo Cerkve v teh dneh ne konča z uničenjem, je nato poudaril sveti oče. V obeh odlomkih najdemo tudi »obljubo upanja«. Jezus nas spodbuja, da bi dvignili glavo in se ne pustili prestrašiti poganom. Tudi oni imajo svoj čas in prenašati ga moramo s potrpežljivostjo, tako kot je Gospod prenašal svoj pasijon.

»Ko torej pomislimo na konec, z vsemi našimi grehi, z vso našo zgodovino, pomislimo na gostijo, ki nam bo dana zastonj, in dvignimo glavo. Nič potrtosti! Upanje!« Resničnost je grda: mnogo narodov, mest in ljudi trpi; mnogo je vojn, sovraštva, zavisti, duhovne posvetnosti in pokvarjenosti. Vse to bo propadlo. Mi pa prosimo Gospoda »za milost, da bi bili pripravljeni na gostijo, ki nas čaka, vedno z dvignjeno glavo«.