Tretje izredno splošno zasedanje škofovske sinode »Pastoralni izzivi
glede družine v okviru evangelizacije«
Uvod 1.Škofovska sinoda,
zbrana ob papežu, misli na vse družine po svetu z njihovim veseljem, z njihovimi skrbmi
in upi. Posebej pa čuti dolžnost, da se zahvali Gospodu za velikodušno zvestobo, s
katero mnoge krščanske družine odgovarjajo na svojo poklicanost in svoje poslanstvo.
Družine to storijo z veseljem in v veri, tudi če na svoji poti kot družine naletijo
na ovire, nerazumevanje in trpljenje. Celotna Cerkev in ta sinoda izreka tem družinam
spoštovanje, zahvalo in spodbudo. Pri molitvenem bedenju na Trgu sv. Petra, 4. oktobra
2014, je papež Frančišek ob pripravi na sinodo o družini preprosto in stvarno spomnil
za središčnost izkušnje družine v življenju vsakega človeka. Rekel je: »Sedaj se že
spušča večer na našo skupnost. Ob tej uri se radi vrnemo domov, se skupaj usedemo
k mizi, v globoki povezanosti. Krepča nas dobro, ki smo ga storili in prejeli, in
srečanja, ki ogrevajo in poživljajo srce – kakor dobro vino, ki v človekovih dneh
že vnaprej naznanja praznik brez zatona. Večer je tudi najtežja ura za tistega, ki
se sooča s svojo samoto, v bridkem mraku razočaranj in neuspelih načrtov. Koliko ljudi
življenje tlači v slepo ulico obupa, zapuščenosti ali vsaj zamere. V koliko hišah
manjka vino veselja in s tem okus in modrost življenja (…) Enim in drugim dajemo nocoj
glas s svojo molitvijo, z molitvijo za vse.« (za 175 / proti 1)
2. Družina
je naročje veselja in preizkušenj, globokih čustev in včasih ranjenih odnosov. Družina
je v resnici »šola človečnosti« (prim. CS 52) in čutimo, kako zelo jo potrebujemo.
Kljub mnogim znamenjem krize družine kot institucije v raznih okoljih »svetovne, globalne
vasi« ostaja želja po družini živa, zlasti med mladimi ljudmi. Ta želja krepi Cerkev,
izkušeno v človečnosti in zvesto svojemu poslanstvu, da neutrudno in z globokim prepričanjem
oznanja »evangelij družine«. Ta evangelij, ki ji je zaupan z razodetjem Božje ljubezni
v Jezusu Kristusu, so neprekinjeno posredovali cerkveni očetje, učitelji duhovnosti
in cerkveno učiteljstvo. Družina ima za Cerkev izreden pomen. V trenutku, ko so vsi
verniki povabljeni, da ne vidijo le sebe, je nujno potrebno, da ponovno odkrijemo
družino kot nujno potreben subjekt evangelizacije. Mislimo na misijonarsko pričevanje
toliko družin. (za 197 / proti 0)
3. Rimski škof je naročil škofovski sinodi,
naj na svojem izrednem zasedanju oktobra 2014 premišljuje o odločilni in dragoceni
resničnosti družine, da bi te misli poglobila na rednem zasedanju oktobra 2015, kakor
tudi vse leto med obema sinodalnima dogodkoma. »Že samo snidenje (convenire in unum)
ob rimskem škofu je dogodek milosti, v katerem se izraža škofovska zbornost na poti
duhovnega in pastoralnega razločevanja.« Tako je papež Frančišek (v nagovoru 4. oktobra
2014) opisal sinodalno izkušnjo in nakazal dolžnost dvojnega poslušanja: poslušati
je treba znamenja Boga in zgodovino ljudi, in sicer v dvojni in eni sami zvestobi,
ki izhaja iz tega. (za 178 / proti 1)
4. V luči tega nagovora smo zbrali
izsledke svojih premišljevanj in pogovorov v naslednjih treh delih: Poslušanje, da
bi mogli spoznati resničnost današnje družine v njeni večplastnosti, s svetlobo in
sencami. Pogled na Kristusa, da bi z novo svežino in navdušenjem premišljevali o tem,
kar nam v veri Cerkve izročeno razodetje pove o lepoti, vlogi in dostojanstvu družine.
Ovrednotenje v Jezusovi luči, da bi spoznali, kako moremo dati Cerkvi in družbi nove
pobude v njunem prizadevanju za družino, ki je utemeljena na zakonu med enim možem
in eno ženo. (za 180 / proti 2)
Prvi del Poslušanje: okvir
in izzivi glede družine Družbeno-kulturni okvir 5. Zvesti Kristusovemu
nauku gledamo na stvarnost današnje družine v njeni celovitosti, z njenimi svetlimi
in senčnimi platmi. Mislimo na starše, na stare starše, na brate in sestre, na bližnje
in daljne sorodnike in na vez med družinami, ki povezuje vsak zakon. Antropološko-kulturna
sprememba danes vpliva na vse vidike življenja in terja analitičen in natančen pristop.
Najprej je treba podčrtati pozitivne vidike: večjo svobodo izražanja in boljše priznavanje
pravic žene in otrok, vsaj v nekaterih verstvih. Po drugi strani pa je treba prav
tako upoštevati rastočo nevarnost, ki se odraža v čezmernem individualizmu, ki kvari
družinske vezi in dosega svoj višek v tem, da gleda na člane družine kot na otoke.
V nekaterih primerih tako prevladuje predstava posameznika, ki se ravna samo po svojih
željah, kakor da bi bil sam na svetu. Temu se pridružuje še kriza vere, ki je dosegla
številne katoličane in je pogosto vzrok krize zakona in družine. (za 177 / proti
3)
6. Ena največjih oblik uboštva današnje kulture je osamljenost kot posledica
odsotnosti Boga v življenju ljudi in krhkosti odnosov. Poleg tega obstaja splošen
občutek nemoči spričo družbenogospodarske stvarnosti, ki se pogosto konča s tem, da
zaduši družine. To velja recimo glede vedno večje revščine in negotovosti pri delu,
kar ljudje včasih doživljajo kot pravo moro, ali pa zaradi prehudih davkov, kar mladih
gotovo ne spodbuja k poroki. Družine se pogosto počutijo zapuščene zaradi nezanimanja
in pičle pozornosti s strani institucij. Negativne posledice z vidika družbene organiziranosti
so vidne povsod: od demografske krize do težav pri vzgoji, od omahovanja pri sprejemanju
nerojenega življenja do dojemanja starih ljudi kot bremen, do širjenja čustvene hladnosti,
ki včasih preide v nasilje. Država ima odgovornost, da ustvari pravne in delovne pogoje
in zagotovi mladim prihodnost ter jim pomaga pri njihovem načrtovanju osnovanja družine. (za
175 / proti 5)
7. Nekateri kulturni in verski okviri predstavljajo posebne
izzive. V nekaterih družbah še obstaja mnogoženstvo, v nekaterih tradicionalnih okoljih
pa običaj »zakona po obdobjih«. Spet v drugih okoljih ohranjajo navado kombiniranih
zakonov. V deželah, kjer je navzočnost katoliške Cerkve majhna, obstajajo številni
versko mešani zakoni z različnimi kulturami in z vsemi znanimi težavami glede pravne
oblike, krsta in vzgoje otrok kakor tudi z ozirom na medsebojno spoštovanje do različnosti
vere. V teh zakonih lahko nastopi nevarnost relativizma ali ravnodušnosti. Lahko pa
tudi pospešujejo ekumenskega duha in medverstveni dialog skupnosti, ki skladno živijo
skupaj. V mnogih območjih, ne le na Zahodu, je dokaj razširjeno sobivanje dvojic pred
poroko ali pa tudi sobivanje povsem brez namena, da bi partnerstvu dali institucionalno
vez. Temu se pogosto pridružuje civilna zakonodaja, ki ogroža zakon in družino. Zaradi
sekularizacije je v mnogih delih sveta močno nazadovala vezanost na Boga in vera ni
več družbena skupna dobrina. (za 170 / proti 9)
8. Veliko otrok se rodi
izven zakona, zlasti v nekaterih deželah, in mnogi nato odraščajo samo z enim od
staršev ali v razširjenem ali na novo oblikovanem družinskem okolju. Število ločitev
narašča in neredko prihaja do takšnih odločitev samo zaradi gospodarskih dejavnikov.
Otroci so pogosto predmet prepira svojih staršev; otroci so nato prave žrtve družinskih
razprtij. Očetje so pogosto odsotni, ne le iz ekonomskih razlogov; odsotni so prav
tam, kjer bi bilo potrebno, da jasneje prevzamejo odgovornost za otroke in družino.
Priznavanje dostojanstva žene je treba še naprej širiti in pospeševati. Dejansko je
žena danes dostikrat izpostavljena zapostavljanju in tudi dar materinstva ji pogosto
nakoplje težave namesto spoštovanja. Tudi ne smemo pozabiti na vedno večje nasilje
nad ženami, včasih na žalost tudi znotraj družin; zelo hudo je tudi pohabljanje rodil,
razširjeno v nekaterih kulturah. Končno je spolno izrabljanje otrok ena najbolj sramotnih
in sprevrženih stvarnosti današnje družbe. Tudi družbe, v katerih divja vojna, terorizem
ali organizirana kriminalnost, doživljajo, da se položaj družin slabša. Predvsem v
velemestih in na njihovih obrobjih narašča pojav tako imenovanih otrok na cesti. Preseljevanje
je nadaljnja značilnost časa, ki ga je treba razumeti in reševati z vsemi njegovimi
obremenitvami za družino. (za 179 / proti 1)
Pomembnost čustvenega
življenja 9. V orisanem družbenem okviru se v mnogih delih sveta pri posamezniku
kaže potreba, da bi se bolj zanimali za lastno osebo, se notranje spoznavali, živeli
v boljšem sozvočju s svojimi čustvi in občutki, iskali boljše čustvene odnose. To
upravičeno teženje lahko prebudi željo, da bi gradili odnose ustvarjalnega podarjanja
in medsebojni rasti, odgovorne in solidarne odnose, kakršni so v družini. Toda nevarnost
individualizma in skušnjava, da bi živeli sebično, sta velika. Cerkev je poklicana,
da pomaga zakonskim dvojicam pri čustvenem dozorevanju in pri razvoju njihove čustvene
povezanosti, in sicer s tem, da pospešuje pogovor, krepost in zaupanje v usmiljeno
ljubezen Boga. Popolna predanost, ki jo terja krščanski zakon, je lahko močno sredstvo
zoper skušnjave sebičnega individualizma. (za 171 / proti 8)
10. V današnjem
svetu ne manjka kulturnih teženj, ki se zdi, da propagirajo čustveno življenje brez
meja, kjer naj bi raziskali vse strani, tudi najkompleksnejše. Zato je vprašanje krhkosti
čustev aktualnejše kakor kdajkoli. Obstaja narcistično, nestanovitno in spremenljivo
čustveno življenje, ki posamezniku ni vedno v pomoč pri zorenju. Zaskrbljenost vzbuja
razširjenost pornografije in prodajanja telesa, čemur daje potuho zloraba interneta.
Obžalovati je treba položaj ljudi, ki so bili prisiljeni v prostitucijo. V vsem tem
so dvojice včasih negotove, omahujejo in le s težavo najdejo poti, kjer morejo rasti.
Mnogi se nagibajo k temu, da obtičijo v prvotnem stanju svojega čustvenega in spolnega
življenja. Kriza odnosov dvojic slabi družino in ima lahko zaradi ločitev in razvez
hude posledice za odrasle, otroke in celotno družbo, ko slabi posameznika in družbene
vezi. Tudi demografsko nazadovanje, ki ga povzroča rojstvom sovražna miselnost in
svetovna politika, ki pospešuje kontracepcijo, vodi ne le v položaj, kjer ni več zagotovljeno
ravnovesje med generacijami, ampak sčasoma tudi v tveganje gospodarskega obubožanja
in izgube zaupanja v prihodnost. Razvoj biotehnologije je močno vplival tudi na rodnost. (za
174 / proti 8)
Izziv za dušno pastirstvo 11. V takšnem stanju Cerkev
občuti nujnost, da izreče besedo resnice in upanja. Izhajati moramo iz prepričanja,
da človek prihaja od Boga. Zato more premislek, ki na novo zastavlja velika vprašanja
o pomenu človekovega bivanja, spričo najglobljih pričakovanj človeštva pasti na rodovitna
tla. Velike vrednote krščanskega zakona in družine ustrezajo tistemu iskanju, ki preveva
vsako človeško bivanje, tudi v času, zaznamovanem z individualizmom in uživaštvom.
Sprejeti moramo ljudi v njihovem dejanskem bivanju, pomagati jim moramo pri njihovem
iskanju, jih hrabriti v njihovem hrepenenju po Bogu in njihovi želji, da bi se v polnosti
čutili kot del Cerkve, tudi tiste, ki imajo za seboj izkušnjo polomije in so v obupnih
položajih. Krščansko oznanilo vedno vsebuje resničnost in moč usmiljenja in resnice,
ki sta v Kristusu eno in isto. (za 173 / proti 6)
Drugi del Pogled
na Kristusa: evangelij družine Pogled na Kristusa in Božja pedagogika v
odrešenjski zgodovini 12. »Če hočemo svoje korake zares preveriti na tleh sodobnih
izzivov, je odločilen pogoj, da svoj pogled trdno usmerimo na Jezusa Kristusa, da
ostajamo v zrenju in češčenju njegovega obličja (…). Kajti vsakokrat ko se vračamo
k izviru krščanskega izkustva, se odpirajo nova pota in neslutene možnosti« (Papež
Frančišek, Nagovor 4. oktobra 2014). Jezus je z ljubeznijo in nežnostjo gledal
na može in žene, ki jih je srečal. Njihove korake je spremljal z resnico, potrpežljivostjo
in usmiljenjem, ko jim je oznanjal zahteve, ki nam jih postavlja Božje kraljestvo. (za
176 / proti 3)
13. Ker je red stvarjenja naravnan na Kristusa, moramo – ne
da bi ju ločevali – razlikovati različne stopnje, po katerih Bog posreduje človeštvu
milost svoje zaveze. Po Božjem vzgojnem načrtu se ta stvarjenjski red postopno razvija
k odrešenju. Božja pedagogika za ljudi je v tem, da stvarjenjski red postopno razvija
v red odrešenja. Tako je treba tudi novost krščanskega zakramenta zakona pojmovati
v nepretrganosti do naravnega zakona na začetku zgodovine človeštva. Tako tukaj spoznavamo
Božji odrešenjski načrt tako v stvarjenju kakor tudi v krščanskem načinu življenja.
V stvarjenju: ker je bilo vse ustvarjeno po Kristusu in zanj (prim. Kol 1,16), naj
tudi kristjani »z veseljem in spoštovanjem odkrivajo v teh izročilih skrita semena
Besede. A hkrati naj bodo pozorni na globoko preobrazbo, ki nastaja v osrčju teh narodov«
(M 11). V kristjanovem življenju: kolikor je kristjan s krstom včlenjen v Cerkev,
po posredovanju tiste domače Cerkve, ki je družina, vstopa v tisti »dinamičen proces
korak za korakom v skladu z napredujočim sprejemanjem Božjih darov« (Familiaris
consortio, 9), z nenehnim spreobračanjem k ljubezni, ki je odrešena greha in podarja
življenje v polnosti. (za 174 / proti 7)
14. Jezus sam potrjuje neločljivo
zvezo moža in žene, ko govori o stvarjenjskem načrtu za človeško zakonsko dvojico.
Takole utemeljuje: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil odpustiti vaše
žene iz zakona. V začetku pa ni bilo tako« (Mt 19,8). Neločljivosti zakona (»kar je
Bog združil, tega naj človek ne loči«, Mt 19,6) ne smemo razumeti kot naloženega »jarma«,
ampak kot dar za ljudi, združene v zakonu. Na ta način Jezus pokaže, kako Božja dobrota
vedno spremlja pot ljudi, ozdravlja otrdela srca, jih spreminja s svojo milostjo in
jih po poti križa usmerja k njihovemu izvoru. Iz evangelijev jasno izhaja Jezusov
zgled, ki je vzor za Cerkev. Jezus sam je sprejel družino, na svatbi v Kani je storil
svoj prvi čudež, širil je oznanilo o pomenu zakona kot dovršitvi razodetja, ki spet
vzpostavlja prvotni Božji načrt (Mt 19,3). A hkrati je uresničeval oznanjeni nauk
in razodeval pomen usmiljenja. To jasno izhaja iz srečanja s Samarijanko (Jn 4,1–30)
in prešuštnico (Jn 8,1–11). Tu Jezus, poln ljubezni do grešnega človeka, vodi h kesanju
in spreobrnjenju kot pogoju za odpuščanje (»Pojdi in odslej ne greši več.«). (za
164 / proti 18)
Družina v Božjem odrešenjskem načrtu 15.
Besede o večnem življenju, ki jih je Jezus zapustil svojim učencem, vključujejo nauk
o zakonu in družini. Jezusov nauk nam daje spoznati Božji načrt v treh temeljnih korakih.
Na začetku je prvotna družina, s katero je Bog Stvarnik ustanovil prvotni zakon med
Adamom in Evo kot trdno podlago za družino. Bog človeka ni ustvaril samo kot moža
in ženo (1 Mz 1,27), ampak ju je tudi blagoslovil, da bi bila rodovitna in bi se množila
(1 Mz 1,28). Zato »mož zapusti očeta in mater in se pridruži svoji ženi in bosta eno
meso« (1 Mz 2,24). Čeprav je to edinost ranil greh, je postala zgodovinska oblika
zakona v Božjem ljudstvu, kateremu je Mojzes dal možnost ločitve (prim. 5 Mz 24,1s).
To je bilo v Jezusovem času pogosto. Toda z njegovim prihodom in s spravo grešnega
sveta, spravo, ki jo je dosegla njegova odrešilna smrt, se je končala Mojzesova doba.
(za 167 / proti 13)
16. Jezus, ki je vse spravil v sebi, je privedel zakon
in družino nazaj v njuno prvotno obliko (prim. Mr 10,1–12). Kristus je odrešil zakon
in družino (prim. Ef 5,21–32) in ju ponovno vzpostavil po podobi Presvete Trojice,
to je skrivnosti, iz katere izhaja vsaka ljubezen. Zakonska zaveza, ki je bila ustanovljena
pri stvarjenju in razodeta v odrešenjski zgodovini, prejema polno razodetje svojega
pomena v Kristusu in njegovi Cerkvi. Zakon in družina prejemata po Kristusu potrebno
milost, da pričujeta za Božjo ljubezen in živita kot občestvo. Evangelij življenja
sestavlja svetovno zgodovino, od stvarjenja človeka po Božji podobi (prim. 1 Mz 1,26–27)
do izpolnitve skrivnosti zaveze in Kristusu ob koncu časa z Jagnjetovo svatbeno gostijo
(prim. Raz 19,9; Papež Janez Pavel II., Kateheze o človeški ljubezni). (za
171 / proti 8)
Družina v cerkvenih dokumentih 17. »V teku stoletij
Cerkev ni odstopala od stalnega nauka o zakonu in družini. Eno najvišjih oblik tega
cerkvenega učiteljstva je predložil drugi vatikanski koncil v svoji pastoralni konstituciji
o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes, ki posveča kar celo poglavje pospeševanju
dostojanstva zakona in družine (prim. CS 47–52). Tu je zakon opredeljen kot občestvo
življenja in ljubezni (prim. CS 48). Pri tem je ljubezen postavljena v središče družine.
Hkrati je prikazana resnica te ljubezni kljub različnim oblikam zoževanja, kakršna
so navzoča v današnji kulturi. »Resnična ljubezen med možem in ženo« (CS 49) obsega
medsebojno podaritev samega sebe in vključuje ter povezuje po Božjem načrtu tudi spolno
razsežnost in afektivnost (prim. CS 48–49). Poleg tega konstitucija (CS 48) poudarja
zakoreninjenost zakoncev v Kristusu: Gospod »pride krščanskim zakoncem naproti z zakramentom
zakona« in ostane še naprej z njima. Z učlovečenjem sprejme človeško ljubezen, jo
očisti, dovrši in zakoncem s svojim Duhom podarja moč, da jo živijo, ko On prešinja
vse njihovo življenje z vero, upanjem in ljubeznijo. Na ta način so zakonci tako rekoč
posvečeni in z njegovo milostjo gradijo Kristusovo telo, ko sestavljajo domačo Cerkev
(prim. C 11). Zato Cerkev, da bi v polnosti razumela svojo lastno skrivnost, gleda
na krščansko družino, ki to skrivnost živi na povsem lasten način« (Instrumentum
laboris, 4). (za 174 / proti 6)
18. »Na podlagi drugega vatikanskega
koncila je papeško cerkveno učiteljstvo poglobilo nauk o zakonu in družini. Zlasti
papež bl. Pavel VI. je z okrožnico Humanae vitae osvetlil notranjo zvezo med
zakonsko ljubeznijo in posredovanjem človeškega življenja. Sv. Janez Pavel II. je
posvetil posebno pozornost družini s svojimi katehezami o človeški ljubezni, s pismom
družinam (Gratissimam Sane) in predvsem z apostolsko sodbudo Familiaris
Consortio. V teh dokumentih je papež označil družino kot »pot Cerkve« in podaril
celostno gledanje na poklicanost moža in žene k ljubezni. Hkrati je predložil osnovne
črte za družinsko pastoralo in za navzočnost družine v družbi. Predvsem pa je, v povezavi
z zakonsko ljubeznijo (prim. Familiaris Consortio 13), opisal način, kako zakonci
v svoji medsebojni ljubezni sprejemajo dar Kristusovega duha in živijo svojo poklicanost
k svetosti« (Instrumentum laboris, 5). (za 175 / proti 5)
19. »Papež
Benedikt XVI. je v okrožnici Deus Caritas est obravnaval vprašanje resnice
ljubezni med možem in ženo, ki postane popolnoma jasno šele v luči ljubezni križanega
Kristusa (prim. Deus Caritas est, 2). Papež poudarja: »Na izključni in dokončni
ljubezni sloneč zakon postane ponazoritev odnosa Boga do njegovega ljudstva in obratno:
način, kako Bog ljubi, postane merilo človeške ljubezni« (Deus Caritas est, 11).
Poleg tega okrožnica Caritas in Veritate podčrtuje pomen ljubezni, ki je počelo
življenja v družbi (prim. Caritas in Veritate, 44) in prostor, kjer se učimo
izkustva skupnega dobrega« (Instrumentum laboris, 7). (za 178 /
proti 3)
20. »Papež Frančišek v okrožnici Lumen fidei obravnava povezavo
med družino in vero ter piše: »Srečanje s Kristusom, ko se pustimo osvojiti in voditi
njegovi ljubezni, razširja obzorje življenja in mu daje trdno upanje, ki ne razočara.
Vera ni zatočišče za ljudi brez poguma, temveč razširja življenje. Vera pomaga odkriti
veliko poklicanost, poklicanost za ljubezen, in jamči, da je ta ljubezen zanesljiva
in vredna, da se ji izročimo, saj je utemeljena na Božji zvestobi, ki je močnejša
kakor vsa naša šibkost« (Lumen fidei, 53) (Instrumentum laboris, 7). (za
178 / proti 3)
Nerazvezljivost zakona in veselje, da živimo skupaj 21.
Medsebojni dar, ki se izraža v zakramentalnem zakonu, ima svoj izvir v krstni milosti,
ki utemeljuje zavezo s Kristusom in njegovo Cerkvijo. V medsebojnem sprejemanju in
s Kristusovo milostjo si zakonci obljubijo popolno predanost, zvestobo in odprtost
za življenje. Darove, ki jim jih Bog naklanja, priznavajo kot sestavne prvine zakona
in v njegovem imenu resno jemljejo svojo medsebojno obveznost do Cerkve. V veri je
nato mogoče sprejemati darove zakona kot nalogo, ki jo je z milostjo zakramentov mogoče
bolje izpolniti. Bog posvečuje ljubezen zakoncev in potrjuje njeno nerazvezljivost,
ko jim pomaga živeti zvestobo, medsebojno naklonjenost in odprtost za življenje. Zato
Cerkev gleda na zakonce kot na srce celotne družine, ta pa gleda na Jezusa. (za
181 / proti 1)
22. V istem smislu drugi vatikanski koncil sprejema apostolski
nauk, po katerem je celotno stvarstvo mišljeno v Kristusu in s pogledom nanj. Koncil
je izrazil svoje spoštovanje naravnemu zakonu in dragocenim prvinam, ki so navzoče
v drugih verstvih kljub njihovim mejam in nepopolnostim (prim. N 2). Navzočnost »semen
Besede, semina Verbi« v kulturah (prim. M 11) bi torej mogli delno nanašati tudi na
zakon in družino mnogih kultur in nekristjanov. Obstajajo torej tudi veljavne prvine
zunaj krščanskega zakona, ki jih na vsak način pojmujemo kot naravnane nanj – dokler
so utemeljene na trajnem in resničnem odnosu med možem in ženo. Cerkev s svojim pogledom
na človeško modrost ljudstev in kultur priznava tudi te družine kot nujno in rodovitno
osnovno celico človeškega sožitja. (za 160 / proti 22)
Resnica in lepota
družine in usmiljenje do ranjenih in slabotnih družin 23. Cerkev z velikim
veseljem in globoko tolažbo gleda na družine, ki ostajajo zveste evangeljskemu nauku.
Zahvaljuje se jim za njihovo pričevanje in jih pri tem spodbuja. Te družine namreč
izpričujejo verodostojno lepoto nerazvezljivega in za vedno zvestega zakona. V družini,
ki bi jo mogli poimenovati »domačo Cerkev« (C 11), dozoreva prvo cerkveno izkustvo
občestva med ljudmi, v katerem se po milosti zrcali skrivnost Presvete Trojice. »Tu
se človek nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni in velikodušnega
odpuščanja, tudi večkratnega, in zlasti češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega
življenja« (KKC 1657). Sveta nazareška Družina je njen čudoviti zgled. V njeni šoli
»razumemo, zakaj moramo ohranjati duhovno disciplino, če hočemo živeti po evangeljskem
nauku in postati učenci Jezusa Kristusa« (Papež Pavel VI., Nagovor v Nazaretu,
5. januarja 1964). Evangelij družine goji tudi tista semena, ki še niso zrela, in
mora negovati tista drevesa, ki so se posušila in jih ne smemo zanemarjati. (za
169 / proti 10)
24. Cerkev kot zanesljiva učiteljica in skrbna mati ve tudi
za slabotnost mnogih svojih otrok, ki imajo težave na poti vere. Cerkev seveda priznava,
da za krščene obstaja edino zakramentalna zakonska zveza in da vsak prelom te zveze
nasprotuje Božji volji. »Zato je treba, ne da bi zmanjšali vrednost evangeljskega
ideala, z usmiljenjem in potrpežljivostjo spremljati možne stopnje rasti oseb, ki
se gradijo dan za dnem (…). Majhen korak sredi velikih človeških omejitev je lahko
Bogu bolj všeč kakor na zunaj neoporečno življenje tistega, ki preživlja svoje dni,
ne da bi se spopadal z omembe vrednimi težavami. Vse mora doseči tolažba in spodbuda
odrešujoče ljubezni Boga, ki skrivnostno deluje v vsakem človeku, kljub vsem njegovim
pomanjkljivostim in prestopkom« (Veselje evangelija, 44). (za 170 / proti
11)
25. V skladu s svojo dušnopastirsko naravo ima Cerkev nalogo, da tistim,
ki so poročeni samo civilno ali so ločeni in ponovno poročeni ali živijo skupaj kar
tako, pokaže Božjo pedagogiko milosti v njihovem življenju in jim pomaga doseči polnost
Božjega načrta. S pogledom Kristusa, čigar luč razsvetljuje vsakega človeka (prim.
Jn 1,9); CS 22), se Cerkev ljubeče obrača k tistim, ki so na nepopoln način deležni
njenega življenja. Cerkev priznava, da Božja milost deluje v njihovem življenju. Zato
jih spodbuja, naj delajo dobro, da bodo ljubeče skrbeli drug za drugega in izpolnili
svojo nalogo za skupnost, v kateri živijo in delajo. (za 140 / proti 39)
26.
Cerkev z zaskrbljenostjo gleda na nezaupanje mnogih mladih ljudi glede zakonske obljube.
Trpi zaradi tega, ker mnogi verniki tako hitro končajo sklenjeno zavezo in sklenejo
drugo. Ti verniki, ki spadajo k Cerkvi, potrebujejo usmiljeno in spodbudno dušnopastirsko
pozornost, pri čemer je treba ustrezno razločevati vsak primer. Spodbujajmo mlade
krščene, naj se oklenejo bogastva, ki ga zakrament zakona podarja njihovemu razumevanju
ljubezni. Naj jih krepi pomoč Kristusove milosti in možnost, da se v celoti udeležujejo
življenja Cerkve. (za 166 / proti 14)
27. V tem smislu obstaja za današnjo
družinsko pastoralo nova razsežnost, ko se posveča stvarnosti civilnih zakonov med
možem in ženo, zakonom v skladu s starejšimi kulturnimi običaji in – pri vsem dolžnem
razlikovanju – tudi dvojicam, ki neporočeno živijo skupaj. Če neka zveza očitno doseže
trajnost z javno vidno zavezo, če jo zaznamuje globoka ljubezen, odgovornost do otrok,
zmožnost za premagovanje preizkušenj, je to lahko razlog, da jo spremljamo na njeni
poti k zakramentu zakona. A zelo pogosto se odločajo za skupno življenje brez vsakega
načrta za možno prihodnjo poroko, brez vsakega namena institucionalne vezanosti. (za
147 / proti 34)
28. V soglasju s Kristusovim usmiljenjem mora Cerkev pozorno
in skrbno spremljati svoje najslabotnejše otroke, ki trpijo zaradi ranjene in izgubljene
ljubezni, in jim vlivati zaupanje in upanje – kakor luč svetilnika v pristanišču ali
luč bakle, ki jo prinesemo ljudem, da bi razsvetljevala tiste, ki so izgubili smer
ali so sredi viharja. V zavesti, da je največje usmiljenje v tem, da resnico povemo
z ljubeznijo, nam gre za več usmiljenja. Usmiljena ljubezen priteguje in združuje,
spreminja in dviguje. Vabi k spreobrnjenju. Tako razumemo tudi Gospoda, ki ne obsodi
prešuštnice, ampak ji naroči, naj ne greši več (prim. Jn 8,1–11). (za 152 / proti
27)
Tretji del Soočenje: pastoralne možnosti Oznanjujmo
evangelij družine danes v različnih življenjskih okoljih 29. Sinodalni pogovor
se je ukvarjal z nekaterimi nujnimi pastoralnimi zadevami, ki morajo biti občestvu
(»cum Petro et sub Petro«) zaupane uresničevanju v posameznih krajevnih Cerkvah. Oznanjevanje
evangelija družine predstavlja nujnost za novo evangelizacijo. Cerkev je poklicana,
da jo udejanja znežnostjomatere in jasnostjo učiteljice (prim. Ef
4,15), v zvestobi do usmiljene Kristusove kenoze. Resnica se uteleša v človeški slabosti,
ne da bi obsojala, ampak reševala (prim. Jn 3,16–17). (za 176 / proti 7)
30.
Evangelizacija je odgovornost celotnega Božjega ljudstva: vsak po svoji službi in
karizmi. Brez veselega pričevanja zakoncev in družin, domačih Cerkva, je oznanjevanje
v nevarnosti – tudi če je konkretno –, da ostane nerazumljivo ali se izgubi v morju
besed, kar je značilno za našo družbo (prim. Novo Millennio Ineunte, 50). Sinodalni
očetje so večkrat poudarjali, da so katoliške družine v moči zakramenta zakona poklicane,
da so same dejaven subjekt družinske pastorale. (za 178 / proti 2)
31. Odločilno
je poudarjati prvenstvo milosti in s tem možnosti, ki jih Duh podarja v zakramentu.
Potrebno je, da ljudje doživijo, da je evangelij družine tisto veselje, ki »napolnjuje
srce in celotno življenje ljudi«, ker smo v Kristusu odrešeni »greha, žalosti, notranje
praznine in osamljenosti« (Veselje evangelija, 1). V luči prilike o sejavcu
(prim. Mt 13,3) je naša naloga sodelovati pri sejanju. Drugo je Božje delo. Ne smemo
pozabiti, da je Cerkev, ki pridiga o družini, znamenje nasprotovanja. (za 175 /
proti 4)
32. Zato se od celotne Cerkve zahteva misijonarsko spreobrnjenje.
Ne smemo obtičati pri zgolj teoretičnem oznanjevanju, ki je odtrgano od resničnih
problemov ljudi. Nikdar ne smemo pozabiti, da je prav kriza vere privedla do krize
zakona in družine. Posledično je pogosto pretrgala celo predajanje vere od staršev
na otroke. Pred močno vero se ne morejo uveljaviti kulturni nazori, ki slabijo družino
in zakon. (za 176 / proti 5)
33. Spreobrnjenje vključuje tudi govorico,
da bo res učinkovita. Oznanjevanje mora omogočiti izkušnjo, da je evangelij družine
odgovor na najgloblja pričakovanja človekove osebe: na človekovo dostojanstvo in popolno
uresničenje v medsebojnosti, v občestvu in rodovitnosti. Ne gre le za to, da predložimo
navodila, ampak da ponudimo vrednote in tako odgovorimo na potrebo po njih, ki se
danes kaže tudi v najbolj sekulariziranih deželah. (za 175 / proti 7)
34.
Božja beseda je vir življenja in družinske duhovnosti. Celotna družinska pastorala
se bo morala notranje preoblikovati in člane domače Cerkve oblikovati z molitvenim
in cerkvenim branjem Svetega pisma. Božja beseda ni veselo oznanilo samo za človekovo
zasebno življenje, ampak tudi merilo za presojo in luč za razločevanje raznih izzivov,
s katerimi se spopadajo zakonci in družine. (za 180 / proti 1)
35. Hkrati
so mnogi sinodalni očetje vztrajali pri pozitivnem pristopu k bogastvom raznih verskih
izkustev, ne da bi zamolčali težave. V teh različnih verskih stvarnostih in veliki
kulturni različnosti, ki zaznamuje narode, je primerno najprej presoditi pozitive
možnosti in v njihovi luči ovrednotiti meje in pomanjkljivosti. (za 164 / proti
17)
36. Krščanski zakon je poklicanost, ki jo sprejmeš z ustrezno pripravo
na poti vere in s sposobnostjo zrele presoje. Ne smemo ga razumeti samo kot kulturno
izročilo ali družbeno ali pravno zahtevo. Zato je treba pripraviti poti za spremljanje
osebe in dvojice, tako da se posredovanje verskih vsebin poveže z življenjsko izkušnjo,
ki jo daje celotno občestvo Cerkve. (za 177 / proti 1)
37. Vedno znova so
poudarjali nujnost temeljite prenove pastoralnega delovanja v luči evangelija družine,
da bi premagali individualistična gledanja, ki trenutno še zaznamujejo to delovanje.
Zato so večkrat vztrajali pri prenovi izobraževanja duhovnikov, diakonov, katehetov
in drugih sodelavcev v dušnem pastirstvu, z močnejšo vključitvijo družin. (za 175
/ proti 2)
38. Enako so poudarjali nujnost evangelizacije, ki odkrito graja
kulturne, družbene, politične in gospodarske odvisnosti, kakor je nebrzdan vpliv logike
trga, ki ovira pristno družinsko življenje in vodi do zapostavljanj, revščine, izključevanja
in nasilja. Zato je treba razviti pogovor in sodelovanje z družbenimi strukturami.
Potrebno je spodbujati in podpirati tiste laike, ki se kot kristjani udejstvujejo
na kulturnem in družbenopolitičnem področju. (za 178 / proti 1)
Vodímo
ženine in neveste na poti priprave na zakon 39. Večplastna družbena
resničnost in izzivi, s katerimi se morajo družine danes soočati, zahtevajo večjo
zavzetost celotne krščanske skupnosti, da bi ženine in neveste pripravili na zakon.
V ta namen je treba spomniti na pomen kreposti. Med njimi je čistost dragocena predpostavka
za pristno rast medčloveške ljubezni. Z ozirom na to nujnost sinodalni očetje soglašajo
v zahtevi, da močneje vključimo celotno skupnost in podpremo pričevanje družin samih.
Nadalje naj bi bila priprava na zakon zakoreninjena v krščanskem uvajanju, ko poudarjamo
povezavo med zakonom in krstom in drugimi zakramenti. Hkrati so poudarjali nujnost
posebnih tečajev za pripravo na sklenitev zakona. To omogoča pravo izkušnjo udeležencev
pri cerkvenem življenju in poglablja razne vidike družinskega življenja. (za176
/ proti 4)
Spremljajmo prva leta zakonskega življenja 40. Prva leta
zakonskega življenja so bistveno in kočljivo obdobje, ko dvojice rastejo v zavesti
zahtevnosti in pomembnosti zakona. Iz tega izhaja zahteva po pastoralnem spremljanju,
ki naj se nadaljuje po poroki (prim. Familiaris Consortio, tretji del). Pri
tem dušnem pastirstvu je zelo pomembna navzočnost izkušenih zakonskih dvojic. Župnija
je tisti prostor, kjer so izkušene dvojice na voljo mlajšim, po možnosti s pomočjo
združenj, cerkvenih gibanj in novih skupnosti. Ženine in neveste je treba spodbujati
k bistveni nalogi, da sprejemajo otroke kot velik dar. Pri tem je važno poudarjati
pomen duhovnosti družin, molitev in udeležbo pri nedeljski evharistiji. Zakonske dvojice
naj bi spodbujali k rednim srečanjem, da bi pospeševali rast duhovnega življenja in
solidarnost v konkretnih življenjskih težavah. Bogoslužje, molitveno življenje in
evharistija za družine, zlasti na poročni dan, so omenjali kot pomembno v podpiranju
evangelizacije z družinami. (za 179 / proti 1)
Dušno pastirstvo za tiste,
ki živijo skupaj v civilnem zakonu ali izven zakona 41. Ko sinoda še naprej
oznanja in podpira krščanski zakon, hkrati spodbuja k pastoralnemu razločevanju položaja
mnogih ljudi, ki ne živijo več te resničnosti. Pomembno je stopiti v pastoralni pogovor
s temi ljudmi, da bi v njihovem življenju poudarili prvine, ki lahko vodijo k večji
odprtosti do evangelija zakona v njegovi polnosti. Pastirji morajo prepoznati tiste
prvine, ki lahko pospešujejo evangelizacijo in človeško ter duhovno rast. Nova občutljivost
današnje pastorale je v tem, da dojamemo tiste pozitivne prvine, ki so navzoče v civilnih
zakonih in – pri nujnem razlikovanju – v skupnem življenju izven zakona. Tudi če z
vso jasnostjo poudarjamo krščansko oznanilo, moramo vendar opozarjati tudi na bistvene
prvine v tistih položajih, ki še niso ali niso več v skladu z njim. (za 125 /
proti 54)
42. Opozorili so tudi, da v mnogih deželah »vedno večje število dvojic
živi skupaj 'ad experimentum', brez cerkvene ali civilne poroke« (Instrumentum
laboris, 81).V nekaterih deželah se to dogaja predvsem v tradicionalnih zakonih,
ki so dogovorjeni med družinami in se pogosto obhajajo v raznih stopnjah. V drugih
deželah pa narašča število tistih, ki po daljšem skupnem bivanju zaprosijo za cerkveno
poroko. Pogosto živijo skupaj kar zaradi splošne miselnosti, ki nasprotuje institucijam
in dokončnim obveznostim, a tudi v pričakovanju bivanjske gotovosti (delo in zanesljiv
zaslužek). Končno so dejanske zveze v drugih deželah zelo številne ne le zato, ker
zavračajo vrednote družine in zakona, ampak predvsem zato, ker tam poroka iz družbenih
razlogov pomeni razkošje, tako da gmotna stiska sili ljudi k takšnim dejanskim zvezam. (za
143 / proti 37)
43. Na vse te položaje moramo gledati konstruktivno, ko jih
v luči evangelija poskušamo spremeniti v priložnosti za pot k polnosti zakona in družine.
Gre za to, da jih sprejemamo in spremljamo potrpežljivo in obzirno. Pri tem je zelo
pomembno privlačno pričevanje resničnih krščanskih družin, ki evangelizirajo družino. (za
162 / proti 14)
Ozdravljajmo ranjene družine (tiste, ki živijo ločeno; ločene,
ki niso ponovno poročeni; ponovno poročene ločene; družine samohranilke) 44.
Če ljudje v svojih odnosih doživljajo težave, smejo računati na pomoč in spremstvo
Cerkve. Pastorala ljubezni do bližnjega in usmiljenje sta naravnana k temu, da ljudi
spet zbližamo in ponovno vzpostavimo odnose. Izkušnja kaže, da se velik odstotek zakonskih
kriz zadovoljivo premaga z ustrezno pomočjo in spravno močjo milosti. Temeljna izkušnja
v družinskem življenju je, da znamo odpuščati in doživljati odpuščanje. Medsebojno
odpuščanje zakoncev omogoča, da izkušajo ljubezen, ki je trajna in ne mine (prim.
1 Kor 13,8). Včasih je tudi tistemu, ki je prejel Božje odpuščanje, težko najti moč
za iskreno odpuščanje, ki prenavlja človeka. (za 171 / proti 7)
45. Na sinodi
se je jasno pokazala nujnost pogumnih pastoralnih odločitev. Sinodalni očetje so močno
poudarjali zvestobo evangeliju družine in priznavali, da sta ločitev in razveza vselej
rani, ki pri prizadetih dvojicah in otrocih povzročita globoko trpljenje. Sinodalni
očetje zato vidijo nujnost novih pastoralnih poti, ki izhajajo iz dejanske stvarnosti
krhkosti družin, in se zavedajo, da je ločitev pogosto bolj bolečina in trpljenje
kakor pa svobodna izbira. Gre za različne položaje na osnovi osebnih, kulturnih in
družbenoekonomskih dejavnikov. To zahteva obzirnost, kakor jo je priporočal sv. Janez
Pavel II. (prim. Familiaris Consortio, 84). (za 165 / proti 15)
46.
Vsaki družini je treba prisluhniti s spoštovanjem in ljubeznijo, ko postanemo sopotniki,
kakor Kristus z učencema na poti v Emavs. Za takšen položaj posebej veljajo besede
papeža Frančiška: »Cerkev bo morala uvajati svoje člane – duhovnike, redovnike in
laike – v to 'umetnost spremljanja', da se bodo vsi naučili sezuti si čevlje z nog
pred sveto zemljo drugega (prim. 2 Mz 3,5). Svojemu ravnanju moramo dati zdravilen
ritem ljubezni, s spoštljivim pogledom sočutja, ki pa hkrati ozdravlja, osvobaja in
bodri k zorenju v krščanskem življenju« (Veselje evangelija, 169). (za 171
/ proti 8)
47. Nujno potrebna je posebna sposobnost presoje, da bi v dušnem
pastirstvu spremljali tiste, ki živijo ločeno in so zapuščeni. Predvsem je treba sprejeti
in spoštovati trpljenje tistih, ki so po krivici utrpeli ločitev ali razvezo ali zapuščenost,
ali pa so bili zaradi nasilnosti zakonskega partnerja prisiljeni prekiniti sobivanje.
Ni preprosto odpustiti prestano krivico, a milost omogoča tudi to. Iz tega sledi nujnost
dušnega pastirstva sprave in posredovanja, tudi s posebnimi ustanovami za poslušanje/pogovor,
ki naj se ustanovijo v škofijah. Podobno je treba stalno poudarjati, da je nujno iskreno
in ustvarjalno poskrbeti za posledice ločitve ali razveze, za otroke, ki so v vsakem
primeru nedolžne žrtve položaja. Otroci ne smejo postati »predmet prepira«. Namesto
tega je treba najti najboljše načine za premagovanje travm družinske ločitve in jim
omogočiti čim bolj neobremenjeno odraščanje. Vsekakor bo morala Cerkev vedno opozarjati
na krivico, ki zelo pogosto nastaja zaradi ločitve. Posebno pozornost zaslužijo družine
samohranilke; pred vsem moramo spremljati in podpirati žene, ki same nosijo odgovornost
za gospodinjstvo in vzgojo otrok. (za 164 / proti 12)
48. Veliko število
sinodalnih očetov je podčrtalo nujnost, naj bodo postopki za ugotavljanje ničnosti
zakona dostopnejši in bolj prilagodljivi ter po možnosti povsem brezplačni. V ta namen
so predlagali: nujnost, opustiti dve istovetni sodbi; možnost, določiti administrativni
način pod odgovornostjo krajevnega škofa; hiter postopek v primerih očitne ničnosti.
Nekateri sinodalni očetje pa so se izrekli proti tem predlogom, ker naj ne bi jamčili
zanesljive sodbe. Poudariti je treba, da gre pri vseh teh primerih za to, da ugotovimo
resnico o veljavnosti zakonske zveze. Po drugih predlogih naj bi upoštevali možnost,
da bi dali pomen vlogi vere ženina in neveste glede veljavnosti zakramenta zakona.
Pri tem seveda ne bi postavljali pod vprašaj dejstva, da so med krščenimi vse veljavne
zakonske zveze zakrament. (za 143 / proti 35)
49. Glede poenostavljenja
zakonskega postopka, ki so ga mnogi zahtevali, je treba poleg izobraževanja zadostnih
sodelavcev – klerikov in laikov –, ki se v prvi vrsti posvečajo tej nalogi, poudariti
odgovornost krajevnega škofa. Ta bi v svoji škofiji lahko pooblastil ustrezno usposobljene
svetovalce, ki morejo brezplačno svetovati strankam glede veljavnosti njihovega zakona.
To nalogo bi mogla prevzeti posebna služba ali pa usposobljene osebe (prim. DignitasConnubii, čl. 113,1). (za 154 / proti 23)
50. Ločene, ki niso
ponovno poročeni in pogosto pričujejo za zakonsko zvestobo, naj bi spodbujali, da
v evharistiji najdejo hrano, ki jih podpira v njihovem stanju. Krajevno občestvo in
pastirji morajo te ljudi skrbno spremljati, predvsem kadar so tu otroci ali trpijo
zaradi hude revščine. (za 169 / proti 8)
51. Tudi položaj ločenih in ponovno
poročenih terja pozorno razlikovanje in spremljanje z velikim spoštovanjem. Pri tem
se je treba izogibati takega načina govorjenja in ravnanja, ki bi ga ti utegnili občutiti
kot obtožujočega. Namesto tega naj bi jih spodbujali k udeležbi pri župnijskem življenju.
Takšna skrb zanje ne pomeni oslabitve vere za življenje krščanskega občestva ali njegovega
pričevanja za nerazvezljivost zakona. Nasprotno, v takšni skrbi se izraža ravno ljubezen
do bližnjega. (za 155 / proti 19)
52. Premišljevali smo o možnosti, da ločeni
in ponovno poročeni pristopajo k zakramentu pokore in evharistije. Več sinodalni očetov
je vztrajalo pri dosedanji ureditvi, in sicer na temelju bistvenega odnosa med udeležbo
pri evharistiji in pri občestvu s Cerkvijo po eni strani in cerkvenega nauka o nerazvezljivosti
zakona na drugi. Drugi so se izrekli za sprejem k evharistični mizi, a ne posplošujoči
sprejem – in sicer v nekaterih posebnih okoliščinah in pod natančno določenimi predpogoji,
predvsem če gre za nepovratne primere, z moralnimi obveznostmi do otrok, ki morajo
po krivici trpeti. Pred morebitnim pristopom k zakramentom bi morala biti pot pokore
pod odgovornostjo krajevnega škofa. To vprašanje pa je treba še poglobiti, pri čemer
je treba natančno preudariti razlikovanje med objektivnim stanjem greha in olajšujočimi
okoliščinami: »Prištevnost in odgovornost za kako dejanje morejo zmanjšati ali celo
odpraviti (…) psihični ali družbeni dejavniki« (KKC 1735). (za 104 / proti 74)
53.
Nekateri sinodalni očetje so bili mnenja, da morejo ponovno poročeni ali s partnerjem
živeči ločeni rodovitno prejemati duhovno obhajilo. Drugi sinodalni očetje so na to
postavili vprašanje, zakaj potem ne bi mogli pristopiti k zakramentalnemu obhajilu.
Priporoča se torej poglobitev tega vprašanja, da bi tako izdelali posebnost obeh oblik
in njihovo povezavo s teologijo zakona. (za 112 / proti 64)
54. Težave glede
konfesionalno mešanih zakonov so pri nastopih sinodalnih očetov vedno znova prihajale
v ospredje. Različnost zakonskega prava pravoslavnih Cerkva vodi v nekaterih povezavah
do problemov, o katerih je treba premišljevati v ekumenizmu. Podobno bo moral biti
previden prispevek medverstvenega dialoga za medverstvene zakone. (za 145 / proti
29)
Pastoralna pozornost do oseb z istospolno usmerjenostjo 55.
Nekatere družine doživljajo, da so v njihovi sredi osebe z istospolno usmerjenostjo.
V tej zvezi smo se vprašali, kakšna pastoralna pozornost je v takšnih primerih ustrezna.
Pri tem smo se opirali na to, kar uči Cerkev: »Nobenega razloga ni za vzporejanje
homoseksualnih življenjskih skupnosti z Božjim načrtom o zakonu in družini, tudi v
širšem pomenu ne (…) Vendar je treba može in žene s homoseksualnimi težnjami sprejemati
s spoštovanjem, sočutjem in taktom. 'Varovati se je treba, da bi jih kakorkoli krivično
zapostavljali'.« (Kongregacija za verski nauk, Premisleki k osnutkom pravnega priznanja
življenjskih skupnosti med homoseksualnimi osebami, 4). (za 118 / proti 62)
56.
Povsem nesprejemljivo je, da se v zvezi s tem vprašanjem izvaja pritisk na pastirje
Cerkve in da mednarodne organizacije pogojujejo finančno pomoč ubogim deželam s tem,
ali v svoji zakonodaji uvedejo »zakon« med osebami istega spola. (za 159 / proti
21)
Posredovanje življenja in problem upadanja rojstev 57. Zlahka
ugotovimo, kako se širi miselnost, ki posredovanje življenja zožuje na nestalnost
v načrtovanju posameznika ali dvojice. Gospodarski dejavniki imajo včasih odločilen
vpliv in prispevajo k močnemu upadanju rojstev, ki slabi družbeno mrežo, krni odnos
med generacijami in vznemirja pogled v prihodnost. Odprtost za življenje je zahteva,
ki je notranja zakonskemu življenju. V tej luči Cerkev podpira družine, naj sprejmejo
prizadete otroke, jih vzgajajo in obdajajo s svojo ljubeznijo. (za 169 / proti
5)
58. Tudi na tem področju moramo prisluhniti ljudem in pomagati lepoti in
resnici popolne odprtosti za življenje, da prideta do svoje pravice, in tudi temu,
kar potrebuje človeška ljubezen, da bi jo mogli živeti v polnosti. Na to osnovo se
more opreti ustrezen nauk o naravnih metodah za odgovorno posredovanje življenja.
To pomaga harmonično in zavestno živeti občestvo med zakoncema v vseh razsežnostih,
skupaj z odgovornim posredovanjem življenja. Ponovno je treba odkriti sporočilo okrožnice
Humanae vitae bl. papeža Pavla VI., ki poudarja, da moramo pri moralnem vrednotenju
metod uravnavanja rojstev spoštovati dostojanstvo osebe. Posinovljenje osirotelih
ali zanemarjenih otrok je posebna oblika družinskega apostolata (prim. LA III,11).
Cerkveno učiteljstvo je na to pogosto opozarjalo in spodbujalo k temu (prim. Familaris
Consortio, II, 2; Evangelium Vitae, IV, 93). Odločitev za posvojitev ali
rejništvo na poseben način izraža izkušnjo rodovitnosti zakonske ljubezni, in to ne
le, če je zaznamovana z nerodovitnostjo. Takšna odločitev je zgovorno znamenje družinske
ljubezni in priložnost, da izpričujemo svojo vero ter pomagamo povrniti dostojanstvo
otroštva tistim, ki so ga izgubili. (za 167 / proti 9)
59. Tudi v zakonu
je potrebna pomoč, da bi živeli čustveno življenje kot pot zorenja v vedno globljem
sprejemanju drugega in vedno polnejšem darovanju. V tem smislu je treba poudariti
potrebo, da ponudimo možnosti za oblikovanje, ki krepijo zakonsko življenje. Potrebujemo
laike, ki spremljajo druge s svojim pričevanjem. V veliko pomoč je zgled zveste in
globoke ljubezni, ki jo zaznamuje nežnost in spoštovanje. Takšna ljubezen je zmožna
sčasoma rasti. V svoji konkretni odprtosti za posredovanje življenja izkuša skrivnost,
ki nas presega. (za 172 / proti 5)
Izziv vzgoje in vloga družine pri
evangelizaciji 60. Eden glavnih izzivov za današnje družine je gotovo vzgoja,
ki postaja še zahtevnejša in težja zaradi sedanje kulturne stvarnosti in velikega
vpliva medijev. Pri tem je treba ustrezno upoštevati zahteve in pričakovanja družin,
ki so sposobne v vsakdanjem življenju omogočati rast in posredovati tiste pomembne
kreposti, ki oblikujejo bivanje. To pomeni, da morajo starši imeti svobodo, da svojim
otrokom posredujejo takšno vzgojo, ki ustreza njihovim prepričanjem. (za 174 /
proti 4)
61. Cerkev ima dragoceno vlogo, ko podpira družine od krščanskega
uvajanja prek gostoljubnih skupnosti. Vedno bolj je poklicana, da podpira starše v
normalnih in zapletenih položajih pri vzgojni nalogi ter spremlja otroke in mlade
v njihovem doraščanju. To poteka na čim osebnejši način, da bi jih uvajali v celosten
smisel življenja in jim omogočali odločitve in sprejemanje odgovornosti v luči evangelija.
Marija more v svoji nežnosti, usmiljenju in materinski ljubezni potešiti lakoto po
človeškosti in življenju. Zato se k njej zatekajo družine in Božje ljudstvo. Dušno
pastirstvo in Marijino češčenje sta dobri izhodišči za oznanjevanje evangelija družine.
(za 178 / proti 1)
Sklep 62. Predložena razmišljanja, ki so sad sinodalnega
dela, želijo zastaviti vprašanja in nakazati perspektive. Sinodalno delo je potekalo
v veliki svobodi in medsebojnem poslušanju. V letu, ki nas ločuje od rednega zasedanje
škofovske sinode, morajo ta razmišljanja zoreti in se izoblikovati s premišljevanji
v krajevnih Cerkvah. Sinoda bo potekala oktobra 2015 in bo posvečena poklicanosti
in poslanstvu družine v današnji Cerkvi in svetu. Ne gre niti za sprejete odločitve
niti za preproste predloge. Zborna pot škofov in pritegnitev vsega Božjega ljudstva
pod delovanjem Svetega Duha nam moreta pomagati, da bi našli poti resnice in usmiljenja
za vse. To željo nam je papež Frančišek izrekal že od začetka naših del. Povabil nas
je k pogumu vere in ponižnemu ter iskrenemu sprejetju resnice v ljubezni. (za 169
/ proti 8)
Glasovanje posameznih členov Sinodalnega poročila (Relatio
Synodi) Navzočih je bilo 183 sinodalnih očetov. Vzdržani glasovi
niso navedeni. (Placet=za / Non placet=proti)
»Relatio Synodi«
della III Assemblea generale straordinaria del Sinodo dei Vescovi: »Le sfide pastorali
sulla famiglia nel contesto dell'evangelizzazione« (5-19 ottobre 2014), 18.10.2014. Prevedel:
Anton Štrukelj Lektoriral: Janez Zupet