Papež italijanskim škofom: Začetna in trajna formacija sta dva trenutka ene same
stvarnosti
VATIKAN (torek, 11. november 2014, RV) – »Formacija se v življenju
duhovnika nikoli ne konča.« Tako se glasi ena od misli o formaciji duhovnikov,
ki jih je papež Frančišek zapisal v sporočilu italijanskim škofom. Ti se namreč od
10. do 13. novembra v Assisiju udeležujejo generalnega zasedanja Italijanske škofovske
konference, posvečene temi duhovniškega življenja in trajne formacije. Papež Frančišek
zapiše, da njihovo srečanje v Assisiju misli usmeri na veliko ljubezen in češčenje,
ki ju je sv. Frančišek gojil do svete matere hierarhične Cerkve, prav posebej pa do
duhovnikov, tudi tistih, ki jih je v svoji oporoki imenoval »ubogi duhovniki tega
sveta« (pauperculos huius saeculi).
Sveti oče kot osnovne odgovornosti
škofovske službe navede »potrjevanje, podpiranje in utrjevanje prvih sodelavcev,
po katerih materinstvo Cerkve doseže celotno Božje ljudstvo«. »Koliko smo jih
poznali! Koliko jih je s pričevanjem pomagalo, da nas je pritegnilo posvečeno življenje!
Od kolikih smo se učili in se oblikovali!« spomni papež. Nadaljuje, kako so jih
videli darovati življenje med ljudmi v župnijah, vzgajati otroke, spremljati družine,
obiskovati bolnike doma in v bolnišnicah, skrbeti za revne, medtem ko so se zavedali,
da je največja umazanija, če se odmaknemo od drugih, da se ne bi umazali. Svobodni
od stvari in samih sebe so vse opominjali, da je ponižanje, ne da bi karkoli zadržali
zase, pot do ljubezni in da se resnično veselje okuša v živetem bratstvu.
»Sveti
duhovniki so grešniki, ki jim je bilo odpuščeno, in so sredstva odpuščanja,«
izpostavi papež. Njihovo življenje govori o potrpežljivosti in vztrajnosti. Niso bili
duhovni turisti, večno neodločeni in nezadovoljni. Znajo biti v rokah tistega, ki
ne pozabi na obljube in katerega previdnost naredi tako, da jih nikoli nič ne more
ločiti od te pripadnosti. Ta zavest raste s pastoralno ljubeznijo, ki jo s pozornostjo
in nežnostjo namenjajo zaupanim jim osebam, vse dokler ne spoznajo vsako posebej.
Še je čas za duhovnike te vrste, dodaja papež in jih opiše kot »mostove za srečanje
z Bogom in svetom«, stražarje, ki znajo slutiti bogastvo, ki bi sicer bilo izgubljeno.
A
takšni duhovniki ne nastanejo slučajno, nadaljuje Frančišek in spregovori o pomenu
duhovniške formacije. Duhovniki se namreč oblikujejo preko formativnega dela v semeniščih.
Posvečenje pa jih za vedno posveti v Božje može in služabnike Božjega ljudstva. »Duhovnikova
identiteta, ravno zato, ker prihaja od zgoraj, od duhovnika zahteva, da si jo vsak
dan znova prilašča, začne pa pri tistem, kar ga je naredilo za služabnika Jezusa
Kristusa.« Formacija je po papeževih besedah izkušnja trajnega učenja, ki približuje
h Kristusu in omogoča, da mu postajajo vedno bolj podobni. Zato se nikoli ne zaključi,
kajti duhovniki nikoli ne nehajo biti Jezusovi učenci. Formacija torej spremlja celotno
življenje posvečenega duhovnika in se celostno nanaša na njegovo osebo in službo.
»Začetna in trajna formacija sta dva trenutka ene same stvarnosti: pot
učenca duhovnika, ki je zaljubljen v svojega Gospoda in stalno v hoji za njim,«
poudari papež.
Zatem posvari pred »duhovniki klerikalci«, ki s svojim
obnašanjem lahko oddaljijo ljudi od Gospoda, in »duhovniki funkcionarji«, ki
sicer opravljajo svojo vlogo, a hkrati iščejo tolažbo daleč od Gospoda. »Samo kdor
ohranja pogled uprt v to, kar je zares bistveno, lahko prenovi svoj 'da' prejetemu
daru in v različnih življenjskih obdobjih nikoli ne neha darovati sebe. Samo kdor
živi v obzorju duhovniškega bratstva, izstopi iz posnemanja zavesti, ki si domišlja,
da je epicenter vsega, edino merilo lastnega občutenja in lastnih dejanj,«
še zapiše papež Frančišek.