Papež Frančišek med homilijo pred rimskim pokopališčem Verano razmišljal o treh podobah:
o pustošenju, žrtvah in Bogu
RIM (sobota, 1. november 2014, RV) – »Ko sem v prvem berilu slišal
glas angela, ki je z močnim glasom zaklical tistim, ki jim je bilo dano pustošiti
zemljo in morje, da uničijo vse: 'Ne pustošite ne zemlje ne morja ne
dreves…', mi je prišel na misel stavek, ki ga ni v tem besedilu, je pa v srcu vseh:
'Ljudje so to zmožni storiti bolje kot vi'. Mi smo sposobni uničiti zemljo
bolj kot angeli«. S temi besedami je začel papež Frančišek homilijo med
sveto mašo, ki jo je daroval popoldne na praznik vseh svetih na veličastnem vhodu
v rimsko pokopališče Verano. S papežem Frančiškom so somaševali rimski vikar, kardinal
Agostino Vallini; msgr. Filippo Iannone, soupravitelj rimske škofije; pomožni škof
za središče mesta msgr. Matteo Zuppi; župnik sv. Lovrenca zunaj obzidja, p. Armando
Ambrosi ter drugi škofje in duhovniki.
Pustošenje Sveti oče je homilijo
nadaljeval z besedami: »To počnemo, to počnemo, ko uničujemo stvarstvo, uničujemo
življenje, uničujemo kulture, uničujemo vrednote, uničujemo upanje. Kako zelo potrebujemo
Gospodovo moč, da nas zapečati s svojo ljubeznijo ter svojo močjo in zaustavi to noro
kariero uničevanja, zaustavi uničevanje tega, kar nam je On dal, najlepših stvari,
ki jih je On naredil za nas, da bi še naprej rastle in dajale sadove… Ko sem v zakristiji
gledal fotografije izpred enainsedemdesetih let, sem si mislil: 'To pa je bilo
zelo hudo, zelo boleče, a ni nič v primerjavi s tem, kar se danes dogaja'.
Človek se je polastil vsega, ima se za Boga, za Kralja. In vojne. Vojne, ki se nadaljujejo,
gotovo ne sejejo semen življenja, ampak uničujejo. Je pa tudi industrija uničevanja.
To je sistem, tudi načina življenja, saj ko se stvari ne da spraviti v red, se jih
izloči. Izloči se otroke, izloči se ostarele, izloči se mlade brez dela… To pustošenje
je naredila kultura izmečkov. Izločuje se tudi ljudstva… To je prva podoba, ki mi
je prišla, ko sem poslušal to berilo.
Žrtve Druga podoba iz istega
berila pa je velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov,
rodov, ljudstev in jezikov… Ljudstva, ljudje.. Začenja se hladno obdobje
in te ubožce, ki morajo bežati, da si rešijo življenje, zebe. Brez zdravil so, lačni
so..., ker se je bog-človek polastil stvarstva, vsega lepega, kar je Bog za nas naredil.
Toda, kdo bo plačal gostijo? Oni! Majni, revni, tisti, ki so v prvi osebi končali
kot izmeček. To ni antična zgodovina. Dogaja se danes. 'Toda oče, to je daleč…'.
Tudi tukaj je. Povsod je. Danes se dogaja. Šel bom še naprej: zdi se, da ti ljudje,
ti lačni otroci, bolniki… zdi se, da ti, nič ne veljajo, da so neka druga vrsta, niso
ljudje… In ta velika množica je pred Bogom ter prosi: Prosim, rešitev! Prosim, mir!
Prosim, kruh! Prosim, delo! Prosim, otroke in stare starše! Prosim, za dostojanstvo
mladih z možnostjo dela! Med njimi so tudi preganjani zardi vere: Eden izmed starešin
mi je tedaj rekel: 'Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod
so prišli?'… 'To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali
svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo.«
Bog Na koncu
še tretja podoba. Bog. Prva je pustošenje, druga so žrtve in tretja
je Bog. Bog: »Zdaj smo Božji otroci«, smo slišali v drugem berilu. »Ni
pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo
gledali takšnega, kakršen je«. Torej je upanje. Ta Božji blagoslov, ki ga imamo,
je upanje. Upanje, da se bo usmilil svojega ljudstva, upanje, da se bo usmilil tistih,
ki so v veliki stiski. In tudi, da se bo usmilil uničevalcev ter se bodo spreobrnili.
Tako se nadaljuje svetost Cerkve; z vsemi temi ljudmi, z nami, ki bomo videli Boga,
takšnega, kakršen je. In kakšna naj bo naša drža, če se hočemo pridružiti temu ljudstvu
in hoditi proti Očetu sredi tega opustošenega sveta, sredi sveta polnega vojn, sveta,
na katerem so velike stiske? Naša drža, kot smo slišali v evangeliju, je drža blagrov.
Samo ta pot nas bo pripeljala do srečanja z Bogom. Samo ta pot nas bo rešila opustošenja,
uničevanja zemlje, stvarstva, morale, zgodovine, družine, vsega. Samo po tej poti,
ki bo tudi težka, bodo težave, preganjanja, a samo po tej poti bomo šli naprej. Tako
gre tudi to ljudstvo, ki toliko trpi zaradi sebičnosti uničevalcev, naših bratov uničevalcev,
naprej z blagri, z upanjem, da bo našlo Boga, da se bo znašlo na štiri oči z Gospodom,
torej z upanjem, da postane v tistem trenutku dokončnega srečanja z Njim sveto.
Upanje Gospod
naj nam pomaga in nam da milost tega upanja, pa tudi milost poguma, da bomo izšli
iz vsega tega pustošenja, uničenja, življenjskega relativizma, izključevanja drugih,
izključevanja vrednot, izključevanja vsega tega, kar nam je Gospod dal, izključevanja
miru. Reši naj nas tega in nam da milost, da bomo v upanju hodili in se nekega dne
znašli na štiri oči z Njim. To upanje, bratje in sestre, pa ne osramoti!