Duhovne misli Benedikta XVI. za spomin vernih rajnih
Na praznik Vseh svetih zremo 'sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina'
(Hvalospev za Vse svete). Danes pa še vedno obrnjeni k tem poslednjim rečem, obhajamo
spomin vseh vernih rajnih, 'ki so pred nami odšli v večnost z znamenjem vere in
počivajo v miru' (Prva evharistična molitev). Zelo pomembno je, da mi kristjani
živimo odnos s pokojnimi v resnici vere ter gledamo na smrt in onostranstvo v luči
razodetja. Že apostol Pavel piše prvim skupnostim in jih opominja, 'da se ne boste
vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus
umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim'
(1Tes 4,13-14). Tudi danes je potrebno evangelizirati resničnosti smrti in večnega
življenja, ki sta še posebej podvrženi vraževerju in sinkretizmu, da krščanska resnica
ne bo pomešana z različnimi mitološkimi predstavami.
V svoji okrožnici o krščanskem
upanju, sem se spraševal o skrivnosti večnega življenja (prim. Rešeni v upanju, 10-12).
Kaj je večno življenje? Vseeno se moramo vprašati povsem izrecno: ali je krščanska
vera tudi za nas danes upanje, ki spreminja in nosi naše življenje? V iskanju odgovora
bi rad izhajal iz klasične oblike dialoga, s katerim je krstni obred začel sprejem
novorojenega v občestvo verujočih in prerojenje v Kristusu. Duhovnik je najprej povprašal
starše, kakšno ime so izbrali otroku in nato vprašal: kaj hočeš od Cerkve? Odgovor:
vero. In kaj ti daje vera? Večno življenje. Po tem pogovoru so starši prosili za otroka
dostop k veri, ker so v veri videli ključ za »večno življenje«. Dejansko gre
– danes kakor nekoč – za to pri krstu, ko postaneš kristjan: ne gre za dejanje podružabljanja
v občestvo, ne samo za sprejem v Cerkev, ampak starši pričakujejo za krščenca več:
da mu vera, h kateri spada telesnost Cerkve in njenih zakramentov, podari življenje
– večno življenje. Vera je substanca upanja. A tu se pojavi vprašanje: ali pravzaprav
to sploh hočemo – večno živeti?
Morda mnogi ljudje vere danes preprosto zato
ne marajo, ker se jim večno življenje ne zdi nič prizadevanja vrednega. Saj sploh
nočejo večnega življenja, marveč to sedanje življenje, in vera v večno življenje se
dozdeva pri tem prej kot ovira. Večno – neskončno – živeti se dozdeva prej prekletstvo
kakor dar. Gotovo, smrt bi radi odrinili kar najbolj daleč. Toda živeti nenehno in
brez konca – more biti navsezadnje samo dolgočasno in končno neznosno. Natanko to
pove na primer Cerkveni oče Ambrož pri pogrebnem nagovoru za svojega umrlega brata
Satira pravi: »Smrt sicer ni spadala k naravi, a je postala naravna. Bog
je ni od začetka predvidel, marveč jo je podaril kot zdravilo /.../ Zaradi prestopka
je človekovo življenje zaznamovano z vsakdanjo muko in neznosnim tarnanjem in je postalo
tako bedno. Potrebno je bilo končati tegobe, da smrt spet vzpostavi tisto, kar je
življenje izgubilo. Neumrljivost bi bila bolj breme kakor dar, če ne bi posijala milost.«
Že prej je Ambrož dejal: »Smrti ni treba objokovati, smrt je vzrok zveličanja...«.
Radi
bi nekakšno življenje samo, dejansko življenje, ki se ga nato ne dotakne niti smrt.
A hkrati ne poznamo tega, k čemur nas žene. Ne moremo nehati iztegovati se po tem
in vendar vemo, da vse, kar moremo izkusiti in uresničiti, ni tisto, po čemer hrepenimo.
Tako to izraža Jezus pri Janezu: »Spet vas bom videl, in vaše srce se bo
veselilo, in vašega veselja vam ne bo nihče vzel« (Jn 16,22). V tej smeri moramo
misliti, če hočemo razumeti, kam meri krščansko upanje; razumeti tisto, kar pričakujemo
od vere, od naše zedinjenosti s Kristusom.