Duhovne misli Benedikta XVI. za slovesni praznik Vseh svetih
Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih
zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje
nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega (prim. C 40) Kristus
je namreč, ki je z Očetom in Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4), ljubil Cerkev kot
svojo nevesto ter je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil (prim. Ef
5,25-26). Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo sveti,
kakor trdi apostol Pavel: 'Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje' (1Tes
4,3). Povabljeni smo torej, da ne gledamo Cerkve samo v njeni časni in človeški plati,
zaznamovani s slabostmi, ampak kot je sam Kristus hotel, kot 'občestvo svetih'
(KKC 946). V 'Veroizpovedi' Cerkev izpovedujemo kot sveto, saj je kot Kristusovo
telo, orodje za udeležbo pri svetih skrivnostih, predvsem pri sveti evharistiji in
kot družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan krsta. Danes obhajamo
ravno to nešteto občestvo vseh svetih, ki nam preko njihovih različnih življenjskih
poteh kažejo poti svetosti, ki pa imajo en sam skupni imenovalec: hoditi za Kristusom
ter se preoblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Pravzaprav
lahko vsi življenjski stanovi postanejo ob delovanju milosti, osebnem prizadevanju
in zvestobi, poti posvečevanja.
Danes nam je v veselje, srečati se na slovesni
praznik Vseh svetih. Ob tem prazniku razmišljamo o dvojni razsežnosti človeštva, ki
ga simbolično izražamo z besedama 'zemlja' in 'nebo'. Zemlja predstavlja
potek zgodovine, medtem ko nebo večnost, polnost življenja v Bogu. Prav tako pa ob
tem prazniku razmišljamo v tej dvojni razsežnosti tudi o Cerkvi. Cerkev, ki je na
poti skozi čas in tista, ki praznuje brez konca v nebeškem Jeruzalemu. Ti dve razsežnosti
sta povezani v eno resničnost 'občestvasvetih'. Resničnost, ki se začne
tu spodaj na zemlji in se dopolni v nebesih. Na tuzemskem svetu je Cerkev začetek
te skrivnosti občestva, ki povezuje človeštvo, torej skrivnosti, ki je poponoma osredotočena
na Jezusa Kristusa. On je namreč uvedel v človeški rod to povsem novo dinamiko, to
gibanje, ki vodi k Bogu in hkrati k edinosti, k miru in globokemu smislu. Jezus Kristus,
pravi Janezov evangelij (11,52), je umrl, 'da bi razkropljene Božje otroke zbral
v eno'. To njegovo delo se nadaljuje v Cerkvi, ki je neločljivo 'ena',
'sveta' in 'katoliška'. Biti kristjani ter pripadati Cerkvi pomeni,
odpreti se temu občestvu kakor seme, ki se v zemlji odpre, umre in vzklije navzgor,
proti nebu.
Svetniki, tisti, ki jih je za takšne razglasila Cerkev, kakor tudi
vsi svetniki in svetnice, za katere samo Bog ve in ki jih danes obhajamo, so intenzivno
živeli to dinamiko. V vsakem od njih je postal na oseben način, po svojem Duhu, ki
deluje po Besedi in zakramentih, navzoč Kristus. Saj to, da smo združeni s Kristusom
v Cerkvi, ne izniči osebnosti, temveč jo odpre, jo z močjo ljubezni preoblikuje in
ji podeli že tukaj na zemlji razsežnost večnosti. Skratka, to pomeni, postati oblikovani
po podobi Božjega Sina (prim. Rim 8,29) in uresničiti načrt Boga, ki je ustvaril človeka
po svoji podobi in sličnosti. Ta vključitev v Kristusa pa nas odpre, kot smo rekli,
za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega mističnega telesa, ki je Cerkev, za občestvo,
ki je popolno v nebesih, kjer ni nobene osamitve, nobenega tekmovanja ali ločitve.
V današnjem prazniku že v naprej okušamo lepoto tega življenja in sicer v popolni
odprtosti pogleda ljubezni do Boga in bratov, za katere smo prepričani, da so dosegli
Boga v drugem in drugega v Bogu. S tem praznikom polnim upanja, častimo vse svetnike
in se pripravljamo, da bomo jutri obhajali vernih duš dan. V svetnikih gledamo zmago
ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo ter vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v življenje,
v večno življenje ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje
z ljubeznijo in upanjem. Samo z vero v večno življenje imamo lahko radi zgodovino
ter sedanjost in to brez navezanosti, s svobodo romarja, ki ljubi zemljo, saj ima
srce v nebesih.