Papež Frančišek o gradnji edinosti Cerkve: To je naloga vsakega kristjana
VATIKAN (petek, 24. oktober 2014, RV) – Vsak kristjan je poklican delati za
edinost Cerkve. Tako je spodbudil papež Frančišek med današnjo jutranjo homilijo,
ko je maševal v kapeli Doma sv. Marte.
Izhajal je iz besed apostola Pavla,
ko je pisal Efežanom: Jaz, jetnik v Gospodu, vas spodbujam, da gradite edinost v Cerkvi.
Graditi edinost je po papeževih besedah delo Cerkve in vsakega kristjana v zgodovini.
Ko apostol Peter govori o Cerkvi, govori o svetišču, zgrajenem iz živih kamnov. To
smo mi. To je svetišče, ki predstavlja »vrata edinosti«. Drugačno pa je svetišče
napuha, katerega predstavlja babilonski stolp. Ta je »simbol razdora, nerazumevanja,
raznolikosti jezikov«.
»Ustvarjati edinost Cerkve, graditi Cerkev, to
svetišče, to edinost Cerkve je naloga vsakega kristjana, vsakogar od nas.«
Kadar je treba zgraditi neko svetišče ali neko stavbo, se najprej poišče zazidalno
površino, ki je za to primerna. Zatem sledi temeljni kamen ali kot pravi Sveto pismo
»vogalni kamen«. Vogalni kamen Cerkve je Jezus in vogalni kamen edinosti Cerkve
je Jezusova molitev pri zadnji večerji: »Oče, da bi bili eno!« Papež je nadaljeval,
da je Jezus torej kamen, na katerem gradimo edinost Cerkve. Ta ni mogoča brez Jezusa
Kristusa v temelju. Gradnja te edinosti pa je delo Svetega Duha. On je odgovor na
vprašanje, »kdo« jo gradi. Samo Sveti Duh je zmožen ustvarjati edinost Cerkve.
To je tudi povod, da ga je Jezus poslal: da bi Cerkev rastla, da bi postala močna,
da bi postala eno. Sveti Duh omogoča edinost Cerkve v raznolikosti narodov, kultur
in oseb.
Papež Frančišek je zatem izpostavil vprašanje, »kako« se to
svetišče gradi. Apostol Peter, kot že rečeno, je dejal, da smo mi živi kamni v tej
gradnji. Sveti Pavel pa nam svetuje, da ne bi bili »toliko kamni, ampak rajši slabotni
zidaki«. Nasvet apostola poganov je, sodeč po človeški miselnosti, da bi edinost
gradili s slabotnostjo. »Ponižnost, blagost, velikodušnost: to so slabotne stvari.
Kajti zdi se, da ponižen človek ne služi ničemur; zdi se, da blagost in krotkost ne
koristita; prav tako velikodušnost, biti odprt za vse, imeti veliko srce …«
Toda Pavel naroča še več: »V ljubezni prenašajte drug drugega.« To pomeni »ohranjati
edinost«: »Toliko bolj močni kamni v tem svetišču smo, kolikor bolj
slabotni postajamo s temi krepostmi ponižnosti, velikodušnosti, blagosti, krotkosti.«
Kot je papež povzel, je to pot, ki jo je prehodil tudi Jezus. Naredil se je slabotnega,
šel je vse do križa in postal močan.
Enako moramo storiti mi. Ponos in nadutost
nam ne koristita. Kadar se nekaj gradi, je najprej nujno, da arhitekt pripravi načrt.
In »kakšen je načrt edinosti Cerkve«, se je na koncu še vprašal papež Frančišek:
»Upanje, h kateremu smo bili poklicani, upanje, da gremo naproti Gospodu, upanje,
da živimo v živi Cerkvi, z močjo Svetega Duha zgrajeni iz živih kamnov. Le z načrtom
upanja lahko nadaljujemo v edinosti Cerkve. Poklicani smo bili k velikemu upanju.«
Pojdimo torej, je zaključil papež Frančišek, in sicer »z močjo, ki nam jo daje
Jezusova molitev za edinost; z voljnostjo za Svetega Duha, ki je zmožen iz zidakov
narediti žive kamne; in z upanjem, da bomo našli Gospoda, ki nas je poklical, da ga
bomo našli, ko bo prišla polnost časov«.