VATIKAN (nedelja, 26. oktober 2014, RV) – »Dragi bratje in sestre, prosimo
Svetega Duha, da nam bosta njegova milost in obilje njegovih darov pomagala zares
živeti kot Kristusovo telo, združeni kot družina, ki je Kristusovo telo, in kot vidno
in lepo znamenje Kristusove ljubezni.« Tako je dejal papež Frančišek med splošno
avdienco v sredo. Katehezo je namenil premišljevanju o Cerkvi, ki je Kristusovo telo.
Papeževa
kateheza: Cerkev, Kristusovo telo »Cerkev je mojstrovina Duha, ki v vsakega
vliva novo življenje Vstalega in nas postavlja drug ob drugega, v služenje in podporo
drug drugemu. Tako iz vseh nas naredi eno samo telo, zgrajeno v občestvu in
ljubezni.«Cerkev je Kristusovo telo. Gre za »velik dar, ki ga prejmemo
na dan svojega krsta«. Po zakramentu krsta nas namreč Kristus naredi za svoje,
sprejme nas v srce skrivnosti križa, največje skrivnosti njegove ljubezni do nas,
da bi nato lahko z njim vstali kot nove stvaritve. Tako se rodi Cerkev. In tako se
Cerkev prepozna kot Kristusovo telo. Krst predstavlja pravo ponovno rojstvo, ki nas
obnavlja v Kristusu in po katerem postanemo del njega. Prav tako nas tesno poveže
med seboj, kot ude enega telesa, katerega glava je on sam.
Konzistorij posvečen
Bližnjemu vzhodu »Povezuje nas želja po miru in stabilnosti na Bližnjem
vzhodu ter pripravljenost podpreti rešitev konfliktov preko dialoga, sprave in politične
zavzetosti,« je papež dejal na ponedeljkovem konzistoriju, ki je bil namenjen
razmeram na Bližnjem vzhodu. V največji možni meri želimo pomagati krščanskim skupnostim,
da bi lahko ostale v regiji. Ne moremo si predstavljati Bližnjega vzhoda brez kristjanov,
ki že dva tisoč let izpovedujejo Jezusovo ime. Papež je dogodke na Bližnjem vzhodu,
predvsem v Iraku in Siriji, označil kot »zelo zaskrbljujoče«: »Priče smo
pojavu terorizma nepredstavljivih razsežnosti. Mnogi naši bratje so preganjani in
so morali na surov način zapustiti svoje domove. Zdi se, da je izginila zavest o vrednosti
človeškega življenja, zdi se, kot da oseba nič ne šteje in se jo lahko žrtvuje za
druge interese. In vse to, žal, ob ravnodušnosti mnogih.«
Prizadevati
si za odpravo smrtne kazni »Vsi kristjani in ljudje dobre volje so danes
poklicani, da se borijo za odpravo smrtne kazni, legalne ali ilegalne in v
vseh njenih oblikah, in tudi za izboljšanje zaporniških pogojev z vidika spoštovanja
človeškega dostojanstva oseb, ki so prikrajšane za svobodo. Obsojanja vredni zaporniški
pogoji v različnih državah po svetu pogosto predstavljajo prave nehumane in degradirane
razmere, velikokrat rezultat pomanjkljivega kazenskega sistema, infrastrukture in
načrtovanja.« Tako je dejal papež Frančišek med avdienco s člani Mednarodne zveze
za kazensko pravo. Zatrdil je tudi, da kazenski sistem nima samo funkcije sankcioniranja,
ampak se nanaša na področje svobode in pravic oseb, predvsem tistih najšibkejših,
z namenom preventive, katere učinkovitosti pa do zdaj ni bilo mogoče preveriti, niti
glede največjih kazni, kot je smrtna kazen. Oslabelo je pojmovanje kazenskega prava
kot zadnjega poseganja po sankcioniranju, ki je namenjeno največjim dejanjem proti
individualnim in kolektivnim interesom, ki jih je treba najbolj zaščititi. Prav tako
je oslabela razprava glede nadomestitve zaporov z drugimi oblikami sankcioniranja.
Pri
papežu romarji ekumenskega romanja »Vsako krščansko romanje ni samo neka
geografska pot, ampak predvsem priložnost za pot notranje prenove, da bi prišli vedno
bliže Gospodu Kristusu, ki je začetek vere in vrata izpolnitve.« Tako je dejal
papež udeležencem ekumenskega romanja, ki ga je organizirala Fundacija Orientale Lumen.
»Ni pravega ekumenskega dialoga brez razpoložljivosti za notranjo prenovo
in prizadevanja za večjo zvestobo Kristusu in njegovi volji,« je dejal
Frančišek in romarje zaprosil tudi za molitev: »Med vašim romanjem v Rim, dragi
bratje, vas želim prositi, da molite tudi zame, da bi na priprošnjo teh dveh svetnikov,
mojih predhodnikov sv. Janeza XXIII. in sv. Janeza Pavla II., lahko opravljal
svojo službo rimskega škofa v korist občestva in edinosti Cerkve ter v vsem sledil
Gospodovo voljo.«
Papeževe jutranje homilije: Kristjan je človek
miru »Vsi vemo, da ko nismo v miru z osebami, obstaja zid. Obstaja zid,
ki ločuje.« Tako se je glasila misel iz ene od papeževih jutranjih homilij,
ki jih je v minulem tednu daroval v kapeli Doma sv. Marte. Jezus pa je prišel porušit
ta zid, da bi se lahko srečali. »Če smo ločeni, smo sovražniki.« Prav tako
nas je spravil z Bogom: iz sovražnikov smo postali prijatelji, iz tujcev smo postali
otroci. Iz ljudi z ulice, ki niso bili niti gostje, nas je naredil za »sodržavljane
svetih in domačine pri Bogu«. To je tisto, kar je storil Jezus s svojim
prihodom. Pogoj za to pa je naše čakanje: čakati ga kot služabniki svojega gospoda.
»Čakati Jezusa. Kdor ne čaka Jezusa, mu zapre vrata, ne dopusti mu opraviti to
delo miru, skupnosti, občestva, ljubezni.« Jezus nam »dá ime, naredi nas za
Božje otroke«. To je drža, s katero pričakujemo Jezusa in ki je znotraj krščanskega
upanja. »Kristjan je moški, je ženska upanja. Vé, da bo Gospod prišel. Zares bo
prišel. Ne vemo za uro, a prišel bo in nas našel. A ne samih, kot sovražnike. Našel
nas bo, kot nas je naredil s svojim služenjem: kot bližnje prijatelje, v miru.«