S papežem Frančiškom skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 19. oktober 2014, RV) – »Krščansko upanje ni preprosto neka želja, ni optimizem. Za kristjana je upanje pričakovanje, goreče pričakovanje, navdušeno nad poslednjo in dokončno izpolnitvijo skrivnosti, skrivnosti Božje ljubezni, v kateri smo prerojeni in v kateri že živimo. Je tudi pričakovanje nekoga, ki prihaja. To je Kristus Gospod, ki je vedno bliže nas, dan za dnem, in ki prihaja, da bi nas na koncu uvedel v polnost svojega občestva in svojega miru.«

Nevesta, ki čaka svojega ženina
Te papeževe besede so iz kateheze, ki jo je imel v sredo med splošno avdienco in med katero je govoril o Cerkvi kot nevesti, ki čaka svojega ženina. Cerkev ima nalogo, da svetilko upanja ohranja prižgano in dobro vidno. Tako bo lahko še naprej »svetila kot zanesljivo znamenje zveličanja in bo celotnemu človeštvu razsvetljevala pot, ki vodi k srečanju z usmiljenim Božjim obličjem«. Kar pričakujemo, je vrnitev Jezusa. Cerkev, nevesta, pričakuje svojega ženina. »Zelo iskreno pa se moramo vprašati: smo zares svetle in verodostojne priče tega pričakovanja, tega upanja? Naše skupnosti še vedno živijo v znamenju prisotnosti Gospoda Jezusa in v prisrčnem pričakovanju njegovega prihoda, ali se zdijo utrujene, otopele pod težo napora in obupovanja? Smo tudi mi v nevarnosti, da bi ostali brez olja vere, olja veselja?« Tega se moramo varovati, je dodal papež Frančišek in se z molitvijo obrnil k Devici Mariji, materi upanja in kraljici nebes, da bi nas vedno »ohranjala v drži poslušanja in pričakovanja« ter bi tako že sedaj »bili prežeti s Kristusovo ljubeznijo«, nekoč pa »soudeleženi v veselju brez konca, v polnem občestvu z Bogom«.

Gospod me je poznal pred stvarjenjem sveta
»Kristjan je izbran, kristjan je izbran v srcu Boga pred stvarjenjem sveta. Tudi ta misel naše srce napolni z veseljem: jaz sem izbran! Daje nam gotovost.« Tako je dejal papež Frančišek v minulem tednu med eno od jutranjih svetih maš v Domu sv. Marte. To težko razumem in si težko predstavljam, da »me je Gospod poznal pred stvarjenjem sveta, da je bilo moje ime v Gospodovem srcu«. A to je resnica, to je razodetje. Naša imena so torej v Božjem srcu, prav »v maternici Boga, tako kot je otrok v notranjosti svoje mame«. V tem je veselje, da smo izvoljeni. In to ni nekaj, kar bi bilo mogoče razumeti samo z glavo ali samo s srcem. Da bi razumeli, moramo vstopiti v skrivnost Jezusa Kristusa, v skrivnost ljubljenega Sina, ki je v obilju razlil svojo kri na nas, »z vso modrostjo in razumnostjo, ko nam je razodel skrivnost svoje volje«.

Jubilejno leto sv. Terezije Avilske
Ob začetku jubilejnega leta, ki poteka ob 500-letnici rojstva sv. Terezije Avilske, je papež to špansko karmeličanko opisal s štirimi potezami: veselje, molitev, bratstvo, sprejemanje svojega časa. Pomembno je veselje pri odkrivanju Božje ljubezni, ki posledično spodbudi k ljubezni drug do drugega, vse pa se hrani v molitvi. Molitev premaga pesimizem in rojeva dobre pobude. Mistična izkušnja sv. Terezije Avilske ni ločena od sveta, od človeških težav, ravno nasprotno, dala ji je spodbudo in pogum za delovanje. Svetnica je živela težave svojega časa. Nasveti, ki jih sv. Terezija daje v svojih spisih, so zelo aktualni tudi za današnji čas ter veljajo tako za posameznike na poti k Bogu in k človeku kot za skupnosti posvečenega življenja. V kulturi provizoričnega živimo zvestobo za vedno, v družbi z mnogimi idoli bodimo pričevalci dejstva, da samo Bog zadostuje, je zapisal papež.

Družina – vzor družbenega življenja
»Deliti z drugimi« pomeni postati bližnji vsem ljudem, priznati skupno dostojanstvo, razumeti njihove potrebe in jih podpirati s pomočjo, in sicer »z istim duhom ljubezni, ki se živi v družini«. Tako je papež zapisal ob letošnjem svetovnem dnevu hrane, ki je potekal na temo Družinska agrikultura: Hraniti svet, ohranjati planet. Pozorni moramo biti na vse potrebe družine, ne samo tehnične, ampak tudi človeške, duhovne, družbene. Učiti se moramo iz njene izkušnje, delovnih zmožnosti in predvsem iz vezi ljubezni, solidarnosti in velikodušnosti, ki obstaja med njenimi člani in bi morala postati vzor družbenega življenja. »Družina namreč spodbuja dialog med različnimi generacijami in daje osnovo za dejansko družbeno integracijo, poleg tega pa predstavlja želeno sinergijo med poljedelskim delom in trajnostjo. Pomembno je, da se govori o kmečkih družinah in da se obhajajo svetovni dnevi, ki spomnijo na njihovo pomembnost, a to ni dovolj: ta razmišljanja morajo spremljati konkretne iniciative.«

Študij, raziskovanje, mejno področje
Papež Frančišek je v minulem tednu pisal tudi udeležencem kongresa o Pavlu VI., ki ga je v italijanskem mestu Arezzo organizirala Italijanska katoliška univerzitetna zveza. V sporočilu je naredil tri poudarke: študij, raziskovanje, mejno področje. »Bistvo univerzitetnega življenja je v študiju, v naporu in potrpežljivosti mišljenja, ki razodeva človekovo težnjo k resnici, dobremu in lepoti. Zavedajte se, da je študij rodovitna priložnost prepoznavanja ter izražanja najglobljih želja, ki jih hrani srce, priložnost, da dozorijo. Študirati pomeni, sprejeti določeno poklicanost. Zaradi tega je univerzitetno življenje usmerjen proces za katerega sta značilna študijsko raziskovanje ter bratska podelitev. Način vašega študija je raziskovanje, dialog in soočenje … Vedno okušajte ponižnost raziskovanja, držo tihega sprejemanja neznanega, nepoznanega, drugega in pokažite lastno odprtost ter razpoložljivost do vseh tistih, ki jih žene nemirna napetost do Resnice, torej do vernih in nevernih, tujcev in izključenih … Vam mladim je še posebej zaupana naloga, da ste s pogledom vedno zazrti v prihodnost. Na tej poti s človeštvom ste namreč rodovitna zemlja, ste prenova kulture v družbi in Cerkvi. Za uresničitev te prenove pa so potrebni pogum, ponižnost in poslušanje.«

Audio: