Papež Frančišek ob zaključku zasedanja sinode:Rad bi se skupaj z vami zahvalil
Gospodu, da nas je v minulih dneh spremljal ter vodil z lučjo Svetega Duha
VATIKAN (sobota, 18. oktober 2014, RV) – »Iz srca polnega hvaležnosti ter
zahvaljevanja bi se rad skupaj z vami zahvalil Gospodu, da nas je v minulih dneh spremljal
ter vodil z lučjo Svetega Duha… Prav tako se zahvaljujem vsem vam, sinodalni
očetje, bratski delegati, poslušalci, poslušalke ter pomočniki za vašo
dejavno in rodovitno udeležbo. Nosil vas bom v molitvah ter prosil Gospoda,
naj vam povrne z obiljem svojih milostnih darov.« Tako je papež Frančišek začel
nagovor ob zaključku plenarnega zasedanja 3. izredne sinode o družini na temo Pastoralni
izzivi družine v kontekstu evangelizacije. Potem ko so popoldne sinodalni očetje
glasovali o posameznih točkah zaključnega poročila, so svoje delo zaključili s poslušanjem
nagovora papeža Frančiška, pesmijo Te Deum in blagoslovom.
Tolažbe »Iskreno
lahko rečem, da smo v duhu kolegialnosti in sinodalnosti resnično živeli to izkušnjo
sinode, družno to etapo, to skupno pot.« Sveti oče je zatem predstavil
tolažbe, ki jih je doživljal ob poslušanju pričevanj »resničnih pastirjev,
ki z modrostjo nosijo v srcu veselja in solze svojih vernikov«, pričevanj družin,
ki so se udeležile sinode in so podelile s sinodalnimi očeti »lepoto ter veselje
njihovega zakonskega življenja.« Nadaljnja tolažba za papeža Frančiška je bilo
tudi to, da je na tej prehojeni poti vsak, ki se je čutil močnejšega, imel za dolžnost
pomagati šibkejšemu, tisti, ki je bil bolj izkušen, ponuditi svojo pomoč drugim, četudi
preko soočenj.
Skušnjave »Ker pa je bila sinoda tudi pot ljudi, so
bile ob tolažbah tudi potrtosti, napetosti in skušnjave od katerih naj omenim sledeče:
sovražna zakrknjenost ali hotenje zapreti se v zapisano črko ter ne pustiti
se presenetiti Bogu, Bogu presenečenj; uničevalna dobrota, ki v imenu
nekega varljivega usmiljenja povija rane, ne da bi za njih prej poskrbela in jih pozdravila;
skušnjaspremeniti kamen v kruh, da se prekine dolgi, težki in boleči
post, kakor tudi skušnjava spremeniti kruh v kamen in ga vreči v grešnike,
slabotne ter bolne, oziroma spremeniti to v neznosna bremena; skušnjava stopiti
s križa, da bi bilo ljudstvo zadovoljno in ne ostati tam ter tako izpolniti Očetovo
voljo, torej popustiti svetnemu duhu, namesto da ga prečisti in ukloni Sveti Duh;
skušnjava, da bi prezrli depostum fidei, da bi se imeli za lastnike in gospodarje,
ne pa varuhe, oziroma po drugi strani, skušnjava, prezreti resničnost tako, da se
uporabi pretirano natančen ali pa izpiljen jezik, s katerim se lahko reče veliko,
pove pa nič.«
Ob teh skušnjavah je papež Frančišek dejal: »Dragi
bratje in sestre, te skušnjave nas ne smejo prestrašiti, čuditi, sploh pa ne vzeti
poguma, saj noben učenec ni večji od svojega učitelja. Če je bil torej Jezus skušan
in so ga imenovali celo Beelzebul, gotovo Jezusovi učenci ne smejo pričakovati, da
bodo z njimi bolje ravnali.«
Nadalje je sveti oče spregovoril o
Cerkvi, Gospodovem vinogradu, rodovitni Materi in skrbni Učiteljici, ki se ne boji
zavihati rokavov ter zliti olje in vino na rane človeštva, o papežu ter njegovi nalogi,
ki je zagotavljati edinost Cerkve ter spominjati pastirje, da je njihova prva naloga
hraniti čredo, ki jim jo je Gospod zaupal. »Torej, Cerkev je Kristusova,
je Njegova Nevesta, in vsi škofje v občestvu s Petrovim naslednikom imajo nalogo ter
dolžnost, varovati jo ter služiti ji, in sicer ne kot gospodarji temveč kot
služabniki.«
Sveti oče je nagovor zbranim v sinodalni dvorani zaključil
z besedami: »Dragi bratje in sestre, sedaj imamo leto dni časa, da z resničnim
duhovnim razločevanjem zorijo predlagane ideje ter najdemo konkretne rešitve
za tolike težave in številne izzive, s katerimi se morajo družine soočati ter
dati odgovore na številna malodušja, ki zajemajo ter dušijo družine. Leto dni
dela torej na 'Relatio synodi', ki je zvesti ter jasen povzetek vsega tega,
kar je bilo rečeno, razpravljano tako v tej dvorani, kakor po majhnih skupinah. Škofovskim
konferencam bo poslano kot Lineamenta (Smernice).
Naj nas Gospod
spremlja in vodi na tej poti v slavo Njegovega imena ter na priprošnjo Blažene Device
Marije in sv. Jožefa. In prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala.«