2014-10-18 10:57:12

Poslanica svetega očeta Frančiška za svetovni misijonski dan 2014


Dragi bratje in sestre,
tudi danes mnogo ljudi ne pozna Jezusa Kristusa, zato ima misijonsko delo
ad gentes
(k narodom), h kateremu so poklicani vsi člani Cerkve, še vedno velik pomen. Cerkev je po svoji naravi misijonska: rodila se je v »izhodu«. Svetovni misijonski dan je poseben trenutek, ko se verniki z raznih celin v molitvi in z dobrimi deli združijo v solidarnosti in podpori mladim Cerkvam v misijonskih deželah. To je praznovanje milosti in veselja. Gre za milost, kajti Sveti Duh, poslan od Očeta, daje modrost in moč vsem, ki so odprti za njegovo delovanje. In gre za veselje, kajti Jezus Kristus, Sin Očeta, poslan, da bi evangeliziral svet, spremlja in podpira našo misijonsko dejavnost. Prav ob Kristusovem veselju in veselju učencev izpostavljam biblično podobo iz evangelija po Luku (prim. Lk 10,21–23).

1. Evangelist pripoveduje, da je Gospod poslal dvainsedemdeset učencev po dva in dva v mesta in vasi, da bi oznanjali, da se je približalo Božje kraljestvo, in bi pripravili ljudi na srečanje z Jezusom. Potem ko so učenci opravili poslanstvo oznanjevanja, so se vrnili polni veselja: veselje je prevladujoč motiv te prve in nepozabne misijonske izkušnje. Božanski Učitelj jim je rekel: »Vendar se ne veselite tega, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih. Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te, Oče…' Tedaj se je obrnil k učencem in jim na samem rekel: 'Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite!'« (prim. Lk 10,20–21.23).

Luka predstavlja tri prizore. Najprej je Jezus spregovoril učencem, nato se je obrnil k Očetu in zatem spet k njim. Jezus je želel, da so učenci deležni njegovega veselja, ki je bilo drugačno ali večje od tistega, ki so ga izkusili sami.

2. Učenci so bili polni veselja, navdušeni nad tem, da ljudi lahko osvobajajo demonov. Kljub temu jih je Jezus opomnil, naj se ne veselijo toliko nad pridobljeno močjo kot nad ljubeznijo, ki so jo dobili, »ker so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 10,20). Darovana jim je bila namreč izkušnja Božje ljubezni in tudi možnost, da jo delijo naprej. Izkušnja učencev je razlog vesele hvaležnosti za Jezusovo srce. Luka je ujel to radost v povsem trinitarični perspektivi: ko se je Jezus obrnil k Očetu in se mu zahvalil, »se je razveselil v Svetem Duhu«. Ta trenutek intimnega veselja izvira iz Jezusove globoke sinovske ljubezni do Očeta, Gospoda nebes in zemlje, ki je te stvari prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem (prim. Lk 10,21). Bog je prikril in razkril. V tej hvalilni molitvi izstopa predvsem »razkril«. Kaj je Bog razkril in kaj je prikril? Skrivnosti svojega kraljestva, uveljavitev božjega gospostva v Jezusu ter njegovo zmago nad satanom.

Bog je vse to prikril tistim, ki so preveč polni sami sebe in si domišljajo, da že sedaj vse vedo. Prevzetnost jih »zaslepi«, zato ne puščajo prostora Bogu. Z lahkoto lahko pomislimo na nekatere Jezusove sodobnike, ki jih je večkrat tudi opomnil. Gre za nevarnost, ki je vedno prisotna in se tiče tudi nas. »Otročiči« so preprosti, ponižni, ubogi, zavrženi, brez glasu, utrujeni in obteženi; Jezus jih je imenoval »blaženi«. Pomislimo lahko na Marijo, Jožefa, na galilejske ribiče in učence, ki so bili poklicani na poti med Jezusovim oznanjevanjem.

3. »Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč« (Lk 10,21). Jezusovo trditev moramo razumeti v luči njegove notranje radosti, kjer všečnost nakazuje dobrohoten Očetov zveličavni načrt do ljudi. V kontekstu te božje dobrohotnosti se je Jezus razveselil, ker se je Oče odločil, da bo ljudi ljubil z enako ljubeznijo, kakor ljubi svojega Sina. Poleg tega nas Luka spominja na Marijino podobno radost: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju« (Lk 1,47). Gre za dobro novico, ki nas vodi do zveličanja. Medtem ko je Marija nosila pod svojim srcem Jezusa, Evangelizatorja v pravem pomenu besede, je srečala Elizabeto in se vzradostila v Svetem Duhu in zapela
Magnifikat. Ko je Jezus videl uspeh misijonskega dela svojih učencev in njihovo veselje, se je razveselil v Svetem Duhu in se v molitvi obrnil na svojega Očeta. V obeh primerih gre za veselje zaradi zveličanja, ki se uresničuje, kajti Očetova ljubezen po Sinu in delovanju Svetega Duha prihaja do nas, nas objema in nam omogoča vstopiti v trinitarično življenje.

Oče je izvir veselja. Sin je njegovo razodevanje in Sveti Duh njegov
animator. Evangelist Matej nam pripoveduje, da nas Sin takoj zatem, ko je hvalil Očeta, povabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste odpočili. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam, kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28–30). »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje« (apostolska spodbuda
Veselje evangelija, 1).

Svojevrstno je tudi srečanje Jezusa in Device Marije, ki je s posebno izkušnjo postala »začetek našega veselja«. Učenci so bili poklicani k življenju z Jezusom in On jih je poslal oznanjat (prim. Mr 3,14); tako so ponovno postali polni veselja. Zakaj ne bi tudi mi vstopili v ta reko veselja?

4. »Velika nevarnost sedanjega sveta z njegovo mnogovrstno in neznosno ponudbo potrošnje je samoljubna žalost, ki prihaja iz lagodnega in skopuškega srca, iz bolestnega iskanja površnih užitkov, iz osamljene zavesti« (Veselje evangelija, 2). Človeštvo mora zato zajemati iz zveličanja, ki ga je prinesel Kristus. Učenci so tisti, ki se prepustijo Kristusovi ljubezni in jih zaznamuje gorečnost za Božje kraljestvo, da bi postali prinašalci evangeljskega veselja. Vsi Gospodovi učenci so poklicani gojiti veselje do evangelizacije. Škofje imajo kot prvi odgovorni za oznanjevanje nalogo, da spodbujajo edinost krajevne Cerkve pri misijonarskem prizadevanju ter pri tem upoštevajo, da se veselje oznanjevati Jezusa Kristusa izraža tako v oznanjevanju v najbolj oddaljenih krajih, kakor v nenehnem 'izhodu' proti obrobjem lastnega ozemlja, kjer ga pričakuje najrevnejše ljudstvo.

V številnih pokrajinah primanjkuje duhovniških in redovnih poklicev. Pogosto je razlog za to odsotnost nalezljive apostolske gorečnosti v skupnostih, zato ne navdušijo in ne pritegnejo. Veselje evangelija izhaja iz srečanja z Jezusom in iz delitve dobrin z ubogimi. Zato spodbujam župnijska občestva, združenja in skupine, da poživijo močno bratsko življenje, ki temelji na ljubezni do Jezusa in je pozorna do potreb najbolj revnih. Tam, kjer so veselje, gorečnost, želja prinašati Kristusa drugim, se porajajo pristni duhovni poklici. Med njimi ne smemo pozabiti laiških misijonskih poklicev. Povečali sta se zavest istovetnosti in misijonskega dela med vernimi laiki v Cerkvi in tudi zavest, da so poklicani prevzeti vse vidnejšo vlogo pri razširjanju evangelija. Za učinkovito apostolsko delovanje je zato pomembna primerna vzgoja.

5. »Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Svetovni misijonski dan je tudi priložnost, da poživimo željo in obudimo moralno dolžnost veselega prispevka oznanjevanja
ad gentes. Osebni denarni prispevek je znamenje lastnega darovanja najprej Gospodu in nato tudi bratom. S tem ta dar postane orodje evangelizacije človeštva, zgrajenega na ljubezni.

Dragi bratje in sestre, na letošnji svetovni misijonski dan imam v mislih predvsem krajevne Cerkve. Ne pustimo, da nam ukradejo veselje do evangelizacije! Vabim vas, da se potopite v veselje evangelija in tako gojite ljubezen, ki bo sposobna razsvetliti vašo poklicanost in poslanstvo. Spodbujam vas, da si prikličete v spomin »prvo ljubezen«, s katero je Gospod Jezus Kristus ogrel srce vsakega izmed vas, ne zaradi nostalgije, ampak da bi vztrajali v veselju. Gospodov učenec vztraja v veselju, ko je z Njim, ko izpolnjuje njegovo voljo, ko deli vero, upanje in evangeljsko karitativno ljubezen.

K Mariji, vzoru ponižne in vesele evangelizacije, obračamo svojo molitev, da bi Cerkev postala hiša za mnoge, mati vsem narodom, in bi omogočila rojstvo novega sveta.

Iz Vatikana, 8. junija 2014, na binkoštni praznik.

Frančišek







All the contents on this site are copyrighted ©.