Novi blaženi: Giovanni Battista Montini – Pavel VI.

. VATIKAN (sobota, 18. oktober 2014, RV) – Giovanni Battista Montini se je rodil 26. septembra leta 1897 v severnoitalijanskem kraju Concesio v bližini Brescie. Šolal se je pri jezuitih in obiskoval oratorij pri redovnikih sv. Filipa Nerija v Bresci. Duhovniško posvečenje je prejel 29. maja leta 1920. V Rimu je diplomiral iz filozofije in civilnega prava, v Milanu pa iz cerkvenega prava. Leta 1923 je delal na apostolski nunciaturi v Varšavi, naslednje leto pa je prišel v Rim na vatikansko državno tajništvo. Bil je asistent rimskega odseka Italijanske katoliške univerzitetne zveze, od leta 1925 do leta 1933 pa njen narodni asistent. V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja je iz kulturnih in verskih razlogov opravil večje število potovanj po Italiji in v tujino.

Papeža Pij XI. in Pij XII. sta zelo cenila njegovo delo v službi Svetega sedeža. Tako je bil Montini 13. decembra 1937 imenovan v službo namestnika v državnem tajništvu; med leti 1930 in 1937 je na lateranski univerzi poučeval zgodovino papeške diplomacije. V desetletjih diplomatske službe se je zvesto posvečal tudi vsem obveznostim duhovniške službe in duhovnega vodstva. V rimskih četrteh in v vincencijanski konferenci je dejavno živel ljubezen do revežev in vseh potrebnih.
Med drugo svetovno vojno je prevzel skrb za begunce in preganjane Žide ter v ta namen vodil informacijski urad v Vatikanu. Po končani vojni je sodeloval pri ustanavljanju italijanskega katoliškega delavskega združenja, z zanimanjem spremljal razvoj novih katoliških političnih gibanj in krepil prve korake nastajajočih mednarodnih laiških organizacij.

29. novembra 1952 je bil imenovan za prodržavnega tajnika za redne posle v Vatikanu, dve leti kasneje, 1. novembra 1954 pa za milanskega nadškofa. Škofovsko posvečenje je prejel 12. decembra istega leta. V veliki in zapleteni škofiji je spremljal nove poti evangelizacije. Srečeval se je z vprašanjem naraščajočega priseljevanja. Obenem je bil to čas izbruha materializma in marksistične ideološke miselnosti, predvsem med delavskim slojem. Vernikom ambrozijanskega obreda je napisal devet pastoralnih pisem, pospeševal je gradnjo 123 novih cerkva in vodil mestni misijon največjih razsežnosti v katoliškem svetu. Potoval je v Združene države Amerike, v Brazilijo in v misijone ambrozijanskega obreda v Afriki. 15. decembra 1958 ga je papež Janez XXIII., s katerim sta bila prijatelja vse od leta 1925, povzdignil v kardinala. Dejavno je bil vključen v pripravo drugega vatikanskega cerkvenega zbora in je na njem tudi sodeloval.

21. junija 1963 je bil izvoljen za papeža in si je izbral ime Pavel VI. Kot papež je dokončal zadnja tri obdobja 2. vatikanskega koncila. Težav pri tem ni manjkalo, opogumljal je tako odpiranje Cerkve sodobnemu svetu kakor spoštovanje tradicije, ob vsem tem pa se je zavzemal za edinost med koncilskimi očeti.

Kot papež je začel s prakso apostolskih potovanj in je obiskal vse celine. Najprej je šel v Sveto deželo, kjer se je odvilo zgodovinsko srečanje s pravoslavnim patriarhom Atenagoro. Drugi cilji apostolskih potovanj so bili: Indija in Organizacija združenih narodov leta 1965; Fatima in Turčija leta 1967; Kolumbija leta 1968; Ženeva in Uganda leta 1969; Daljni Vzhod, Avstralija in Oceanija leta 1970. Številna pastoralna potovanja je opravil tudi v Italiji.

V prvi okrožnici, spisani leta 1964, ki jo je naslovil Ecclesiam suam, »Svojo Cerkev«, je pisal o metodi božjega odrešenjskega dialoga v Cerkvi in s svetom. Naslednje okrožnice so bile: Miysterium fidei o evharistiji l. 1965; Mense maio o marijanskem mesecu maju, leta 1965; Christi Matri iz leta 1966, v kateri piše o molitvi k Mariji za mir na svetu; Populorum progressio oz. »Napredek narodov« o razvoju, napredku in socialni pravičnosti, iz leta 1967; Humanae vitae o zakonu in pravilnem uravnavanju rojstev, leta 1968.

Skrbel je za uresničevanje sklepov drugega vatikanskega cerkvenega zbora in za izvajanje njegovih reform. Vzpostavil je veličasten nauk o miru in ustanovil svetovni dan miru. Veliko je trpel zaradi kriz, ki so v tistih letih v valovih preplavljale Cerkev in odgovarjal s pogumnim posredovanjem vere. Zagotavljal je trden nauk v času ideoloških preobratov na prelomu iz šestesetih v sedemdeseta leta. Bil je odličen posrednik na vseh področjih, previden v odločitvah, jasen v načelih in razumevajoč do človeških slabosti.

Med obiski v svetu delavcev in z apostolskim pismom Octogesima adveniens o socialni pravičnosti, spisanem ob osemdesetlednici socialne okrožnice Leona XIII. Rerum novarum, je potrdil budno pozornost Cerkve do socialnih problemov. Opozarjal je na nove poti inkulturiranja vere in sicer z apostolsko spodbudo Evangelii nuntiandi iz leta 1975. Sočutno je doživljal trpljenje revežev, branil je pravice družine in življenja proti ločitvi in splavu. Soočal se je s političnimi in socialnimi napetostmi in odločno nastopil proti terorizmu.

Po značaju je bil zadržan, ponižen, prijazen, zaupljiv, veder in plemenit. Odlikovala ga je globoka duhovnost, ki je temeljila na Svetem pismu, cerkvenih očetih in krščanskih mistikih. Izžareval je močno vero, nepremagljivo upanje, usmiljeno ljubezen. Njegovo molitveno življenje je raslo iz Božje besede, liturgične molitve, češčenja najsvetejšega zakramenta. To je bila kristocentrična molitev, utrjena s češčenjem Božje matere Marije, ki ga je opisal tudi v apostolski spodbudi o Marijinem češčenju Marialis cultus iz leta 1974.

Od začetka svoje službe je posvečal pozornost mladim, in je njim ter vsem vernikom z apostolsko spodbudo Gaudete in Domino oziroma »Veselite se v Gospodu« pokazal, katere so poti veselja, ki izvira iz vere. Ob svetem letu 1975 pa je posebej povabil k graditvi »civilizacije ljubezni«.

Umrl je v Castelgandolfu 6. avgusta leta 1978, po kratki bolezni, med molitvijo očenaša. Zapustil je spisa Misel smrti in Duhovno oporoko, ki predstavljata mojstrovini duhovnosti in ljubezni do Cerkve.

Benedikt XVI. je razglasil njegove herojske kreposti 20. decembra 2012.

Audio: